Vrtimo se v krogu številnih in še vedno ali celo vse bolj aktualnih vprašanj.

Kakšna je bila osvoboditev leta 1945, ki nas je pahnila v največji pomor v zgodovini slovenskega naroda?! Kakšen peklenski mehanizem še vedno ohranja in celo na novo prebuja uničujoče sovraštvo, da nočemo pokopati niti pobitih sonarodnjakov?! In kako je mogoče, da ob vsem tem še vedno obstajamo kot narod?

Kako je mogoče, da ob vsem tem še vedno obstajamo kot narod?

Narod namreč pomeni širšo družbeno skupnost, ki jo povezujejo objektivni in subjektivni dejavniki.

Objektivni dejavniki so – kakor pravi dr. Anton Stres – skupen rodovni izvor, skupen jezik, zgodovina, kultura, pogosto tudi religija in ozemlje, na katerem skupnost živi. Subjektivni dejavnik pa je volja pripadati tej skupnosti, da bi skupaj skrbeli za skupno dobro in ohranili svojo kulturno identiteto. Ko si za zagotovilo tega cilja člani naroda ustvarijo tudi lastno državno suverenost, imenujemo tak narod nacija. Vse to pa oživlja, povezuje in bogati empatija, sočutje. Gre za vživljanje v to, kar doleti drugega, kar torej sosedje in drugi člani istega naroda doživljajo ali trpijo.

Gre za pristno človeško sposobnost, brez katere tudi ni drugih tipično človeških sposobnosti, kakršno je estetsko ali umetniško doživetje. Gre za človekovo zmožnost vstopiti »v kožo« drugega in se vživeti vanj, v njegovo veselje in žalost, srečo in trpljenje. V psiholoških teorijah je empatija metoda, s katero se opazovalec postavi na mesto ljudi, ki jih preučuje, in s tem poskuša razumeti in si razložiti njihovo ravnanje od znotraj namesto z razlago na podlagi zunanjih vzrokov, okoliščin in teorij, kakor to počne pozitivistična psihologija.

Sočutje je univerzalno

Merilo pristne empatije ali sočutja je v univerzalnosti človekovega odziva na trpljenje katerega koli človeka. Ni torej omejeno na sorodstvene vezi ali nazorsko-politično pripadnost. Sočutje s takimi omejitvami je pohabljeno, je lažno. Daje možnost pristni hudobiji. Vojak, ki se v vojnih spopadih ne ustavi ob trpečem, premaganem, umirajočem nasprotniku, že izgublja jedro pristne človeške empatije, pa čeprav bo svojim ranjenim kolegom še vedno pripravljen pomagati. Empatija je univerzalna ali pa je ni, kakor nam razodeva stara zgodba o usmiljenem Samarijanu.

Empatija je univerzalna ali pa je ni, kakor nam razodeva stara zgodba o usmiljenem Samarijanu.

Družba, ki proslavlja dražgoško bitko, poveličuje taktiko, s katero so partizani dva dni vznemirjali okupatorja, nato pa pobegnili na Jelovico. Da so Nemci potem nemoteno pobrali moške vaščane, jih stlačili v hišo in žive zažgali, se na mogočnih partizanskih proslavah ne omenja. Vse kaže, da njihova pohabljena empatija ne seže preko ozkega ideološkega roba.

Empatija oziroma sočutje je osnovno vezivo, ki množico posameznikov spreminja v družbo. Brez sočutja ljudje niso povezani. Lahko so si le tujci ali sovražniki, ne morejo pa postati med sabo povezana družba ali celo narod. Vrsto knjig že imamo v slovenski literaturi, ki opisujejo narodni »razkol«, »razdvojen narod« in nepokopane žrtve slovenskega holokavstva. Primitivno, hladnokrvno, da ne rečem zlobno ignoriranje nedolžnih žrtev komunističnega zločina, pa prehaja že na četrto povojno generacijo. Razčlovečenje slovenskega naroda se nadaljuje ali celo poglablja.

Kdo se danes še zgrozi ob pogledu na dekliške kite v Hudi Jami? Ali na koščice dojenčka v objemu ženske medenice v grobišču pobitih Romov? Kdo podari minuto spoštljivega molka moškim, ki so jih Nemci v Dražgošah žive zažgali? Kje je nacionalna empatija ob izkopavanju tisoče okostij iz brezna pod Macesnovo gorico, okostij pomorjenega najbolj vitalnega dela slovenskega naroda – fantov in mladih moških?

Kjer ni sočutja, se razrašča nacionalno prekletstvo.

Kjer ni empatije, ni razumevanja, ni sodelovanja, je samo še razdvojenost in prej ali slej tudi sovraštvo. Kjer ni sočutja, se razrašča nacionalno prekletstvo.

Sočutje in razumevanje človeškega trpljenja se najbolj pristno prebuja v odnosu do posameznega trpina, posamezne zgodbe. Šele ko beremo ali proučujemo zgodbo posamezne žrtve, začutimo globino in bolečino trpljenja. Ter globino in nečloveškost posameznega zločina. Ponižani, mučeni in pomorjeni so bili posamezni fantje in možje, pa tudi otroci, dekleta in matere. Spomin nanje še vedno živi, ker še vedno živijo ljudje, ki premorejo pristno empatijo. In zločin, ki na nacionalni ravni še ni bil priznan in obžalovan, ostaja trajni vir razdvojenosti in prekletstva. Obenem pa ostaja priložnost za počlovečenje najglobljih družbenih odnosov.

Ujetost v sovraštvo

Od apokaliptičnih časov slovenske komunistične revolucije poskušajo dediči zločinske politike z vsem sredstvi preprečevati spomin na zločin in prebujanje empatije do žrtev revolucije. Megalomanski spomeniki največjih zločincev pa še vedno skrunijo naša mesta. In še vedno imamo vplivne politične stranke, ki namesto sočutja vsiljujejo sovraštvo do žrtev komunističnega nasilja.

Obstaja namreč neka izkušnja oziroma modrost, da mora zločinec zasovražiti svojo žrtev, sicer bo prej ali slej zasovražil svoj zločin in sebe samega. Zaukazani molk o revolucionarnih pobojih ter stalno ponavljanje mantre o narodnoosvobodilni mitologiji in zavržnih izdajalcih, vse to je bilo v službi laži, ki ne dopušča, da bi resnica zaživela in omogočila pristno empatijo do žrtev revolucije. S tem prekletstvom se hrani razdvojenost slovenskega naroda.

Zaukazani molk o revolucionarnih pobojih ne dopušča, da bi resnica zaživela in omogočila pristno empatijo do žrtev revolucije.

Empatija, ki nas bogati in notranje počloveči, se rojeva ob srečanju s konkretnim primerom. V pristnem srečanju s človekom postajamo bolj človeški. Življenjske zgodbe o posameznih žrtvah komunističnega nasilja so tisti skrivnostni navdih, ki v nas lahko prebudi pristno empatijo, če nismo zastrupljeni s slepim sovraštvom. In prav tega sovraštva se lahko osvobodimo le s pomočjo sočutja. Gre za začarani krog, gre za ujetost v slovensko prekletstvo, kjer se splošno prebujanje sočutja kot pristno vzgojno načelo kaže kot pot v humanizacijo posameznika in družbe.

Kdor je leta in leta skrbel za ranjence, je običajno razvil visoko stopnjo empatije do trpečih, pa naj je šlo za domače ali sovražnikove ranjence. In šele univerzalna empatija je res človeška.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Communio (2/2026).