Kaj pomenijo šolske obveznosti otroku?

Prek soočanja s šolskimi zahtevami gradijo svoje predstave o tem, ali so bistri, sposobni, iznajdljivi in uspešni.

Ponavljajoče izkušnje neuspeha (slabe ocene), graje in kritike, se v otroško dušo lahko usedejo kot boleč občutek nesposobnosti in manjvrednosti in prispevajo k negativni samopodobi. Negativna samopodoba spodkopava otrokovo učno motivacijo, vpliva na njegovo stališče do šole, pa tudi na kakovost odnosov z učitelji in sošolci. Predvsem pa s samim seboj.

Kaj pomeni učna neuspešnost?

Starši imajo različna pričakovanja do svojih otrok in različna merila, kaj pomeni biti učno uspešen. Nekateri starši od otroka pričakujejo same petice, nekateri prisegajo na “zlato sredino”, spet drugi so veseli, če otrok dosega zadostne ocene. Pričakovanja staršev so za otroka lahko veliko breme oz. pritisk, saj hrepeni po odobravanju in potrditvah s strani staršev in na tej osnovi gradi občutek lastne vrednosti. Svoj neuspeh ali nezmožnost, da bi zadostil pričakovanjem staršev, nemalokrat doživlja z občutki krivde, saj je svoje starše “razočaral”. Naj bo prvo pravilo to, da mora otrok vedeti, da ga brezpogojno ljubimo – neglede na to, kakšne ocene prinaša iz šole! Naša starševska ljubezen naj bo brezpogojna, nevezana na uspeh in ocene: imamo ga radi zato, ker je naš, enkraten, neponovljiv, kot je enkratna tudi naša vez z njim. To nas bo vse osvobodilo mnogih pritiskov in bremen (kar ne pomeni, da lahko od sposobnega otroka zahtevamo več, kot dela v tem trenutku!).

Naj starševska ljubezen ne bo vezana na ocene in šolski uspeh. FOTO: Pexels

Običajno kot učno neuspešne pojmujemo otroke, ki ne dosegajo ali s težavo dosegajo minimalne standarde znanja (imajo negativne ocene), po drugi strani pa lahko kot učno neuspešne ali poduspešne pojmujemo tudi otroke, pri katerih so učni rezultati precej nižji od tistih, ki bi jih pričakovali glede je njegove sposobnosti, npr. če otrok, ki ima visoke intelektualne sposobnosti šolo zdeluje z zadostnimi ocenami.

Kako lahko starši pomagamo svojemu otroku, ki je učno neuspešen?

Najprej si moramo iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je moj otrok res učno neuspešen ali samo ne dosega takšnih učnih rezultatov, kot si jih mi kot starši želimo. Starši smo v tej presoji pogosto pristranski, zato se je glede tega smiselno pogovoriti z učitelji, ki otroka dobro poznajo, ki ga snevno spremljajo, kako dohaja učne zahteve, koliko se trudi, koliko zmore, koliko je pri učenju iniciativen in samostojen...

Če ugotovimo, da gre res za učno neuspešnost, je v drugi fazi potrebno raziskati razloge za otrokovo učno neuspešnost.
Poglejmo, kateri so najpogostejši razlogi za učno neuspešnost:

• Slabe učne navade: Marsikateri otrok je učno neuspešen, ker nima ustrezno razvitih učnih navad – ne vlaga dovolj truda v učenje ali pa se ne zna učinkovito učiti. Osnovne učne navade so, da otrok med poukom sledi, dela domače naloge, se uči sproti, vpraša, če potrebuje pomoč. Učenci, ki nimajo ustreznih učnih navad, potrebujejo več spodbude in nadzora staršev pri učenju. Lahko potrebujejo tudi pomoč pri organizaciji časa, usklajevanju šolskih obveznosti in obšolskih dejavnosti.
• Učne težave: Na učne težave pomislimo, ko se otrok trudi za šolo in se veliko uči, pa vseeno dosega slabe učne rezultate. Najpogosteje gre za težave s pozornostjo in koncentracijo, učne težave na področju branja, pisanja ali matematičnih veščin. Pri takem učencu je potrebna strokovna ocena, za kakšne učne težave gre. Taki učenci potrebujejo dodatno učno pomoč odraslih in nekatere prilagoditve v šoli.
• Čustvene stiske: Čustveno-motivacijski dejavniki pomembno vplivajo na učno uspešnost. Otrokovi možgani so pripravljeni in dovzetni za učenje, ko se v svojem okolju počuti varno in sprejeto. Otrok se lahko sooča z raznimi strahovi (npr. strah pred ocenjevanji), izvor stiske je lahko izključenost ali občutek nesprejetosti med sošolci, lahko pa čustvene stiske izvirajo tudi iz družinskega okolja (stresni dogodki in okoliščine v družini, kot so bolezen, smrt, ločitev staršev, socialna stiska, nasilje v družini ...) Taki otroci potrebujejo sočutje in razumevanje sošolcev in učiteljev, nekateri pa tudi strokovno pomoč (šolske svetovalne službe, psihologa ali psihoterapevta).

Na koncu velja poudariti, da je šola samo eno področje otrokovega udejstvovanja, da se v šoli razvija in ocenjuje samo omejen nabor sposobnosti in veščin. V luči tega zavedanja ne smemo šoli in učni uspešnosti dajati prevelike teže in tako nad otroki izvajati nepotreben psihični pritisk. Nekateri otroci se v šolskem sistemu bolje znajdejo, imajo bolj razvite sposobnosti, ki se v šoli cenijo, in so posledično v šoli uspešnejši, drugi otroci pa se težje prilagajajo na šolske zahteve in način dela, imajo druge interese in talente, pa zaradi tega niso nič manj vredni. Lahko se kasneje v življenju še bolje znajdejo od “odličnjakov” in zacvetijo v delovnem okolju.

Vsak otrok pa od svojih staršev potrebuje sporočilo, da se njegova vrednost ne meri z učnimi dosežki, temveč da je v očeh svojih staršev brezpogojno ljubljen prav takšen, kot je – nepopoln, a v svoji nepopolnosti čudovit in edinstven. 

Dobro je pogledati na svojega otroka, kot bi nanj gledal Jezus: z navdušenjem, z ljubeznijo, v prepoznavanju enkratnih talentov, ki mu jih je dal Oče, da izpolni svoje enkratno poslanstvo na svetu. In v tem poslanstvu zavzema šola le del zgodbe.

Članek je bil objavljen v majski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!