Vaša velika strast je raziskovanje življenja Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854), prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice. Maloštevilni Slovenci jo poznajo. Zakaj je tako pomembna za naš narod?

Josipina Urbančič Turnograjska je za Slovence zelo pomembna; veliko bolj kot se zdi na prvi pogled. Ne samo da je bila prva ženska, ki je želela s svojim osebnim literarnim programom odpreti vrata v literarno ustvarjanje ostalim Slovenkam, ampak je bila zaradi svojih izjemnih del in čudovite osebnosti cenjena vse do ruskega dvora, od koder je prejela tudi priznanje s strani ruskih pisateljev. 

Bila je prva, ki je v slovenski pripovedni prozi upodobila Veroniko Deseniško in motiv celjskih grofov. Sodi med prve avtorje, katerih dela so že sredi 19. stoletja prevajali v tuje jezike. Tudi kot skladateljica je bila izjemna, saj je v svoji klavirski kompoziciji znala ustvariti zahtevna dela. Snovala je tudi opereto Črtomir in Bogomila.

Kdaj ste se vi prvič srečali z Josipino? S čim vas je prevzela?

Z Josipino sva se prvič srečali, ko sem se odločala za temo svojega diplomskega dela ob koncu študija na slovenistiki v Ljubljani. Kot študentko me je Josipina s svojimi dvajsetimi leti prevzela s svojo edinstvenostjo, srčnostjo, ljubeznijo do slovenskega jezika, naroda, domovine. Ob branju njenih številnih pisem se mi je zdelo, kot da sem srečala nekoga, ki ga zelo dobro poznam. Njena mirnost in hkrati izjemna odločnost sta lastnosti, ki sta jo zelo zaznamovali. Njen stric Fidelis Terpinc jo je, od trenutka, ko je s svojimi deli vstopila v slovenski literarni prostor, imenoval kar slovenska Ivana Orleanska.

Kot študentko me je Josipina s svojimi dvajsetimi leti prevzela s svojo edinstvenostjo, srčnostjo, ljubeznijo do slovenskega jezika, naroda, domovine.

Z Josipino Turnograjsko se že več kot dvajset let znanstveno in osebno ukvarjate, njeno zgodbo zelo radi predstavljate kar v prvi osebi. Katere podobnosti si vse delita z Josipino?

Josipina je že dolgo nazaj prerasla moj znanstveni okvir preučevanja. Postala je del mene, mojega življenja. Mnogim se to zdi mogoče nenavadno, nerazumljivo, a gre za posebno vez, za katero bom vedno hvaležna. Da je Josipina stopila v moje življenje, je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Do konca življenja bo ostala moja zvesta duhovna sopotnica.

Ste tudi zakonita skrbnica za Josipinin grob. Nam lahko poveste malo več, kako se je to zgodilo.

Pri raziskovanju Josipine Urbančič me je pot zanesla tudi v Gradec, na pokopališče sv. Lenarta, kjer je njen grob, ki sem ga večkrat obiskala. Nekega dne sem opazila na spomeniku rumen listek, na katerem je bilo navedeno, da ga bodo odstranili. Stopila sem v bližnje župnišče, kjer so mi povedali, da že dolgo časa nihče ne plačuje najemnine za grob. 

Obrnila sem se po pomoč na različne ustanove v Sloveniji, ki so za to pristojne, a sem ostala pred zaprtimi vrati. Nisem mogla dopustiti, da bi njen grob prekopali, zato sem ga obnovila na lastne stroške in zanj skrbim tudi danes. Gre za spomenik iz nabrežinskega marmorja, visok je pet metrov in je označen tudi kot znamenitost pokopališča. Po dostopnih podatkih naj bi bil edini ohranjeni spomin katerega Slovenca iz 19. stoletja v tem delu.

Ustanovili ste Kulturno društvo Josipine Turnograjske, ki med drugim že več let razpisuje natečaj za najboljše ljubezensko pismo. Kakšen je odziv mladih?

KD Josipine Turnograjske je nastalo julija 2011 z željo po ohranitvi slovenske in svetovne kulturne dediščine. V prvi vrsti naše društvo skrbi za dediščino Josipine Turnograjske, humanitarno pomagamo Tuaregom nomadom itd. Med številnimi dejavnostmi so tudi izdajanje knjig, organizacija dogodkov, kot so kulturne prireditve, simpoziji na slovenski in mednarodni ravni itd.

Med številnimi dejavnostmi so tudi izdajanje knjig, organizacija dogodkov, kot so kulturne prireditve, simpoziji na slovenski in mednarodni ravni itd.  

V okviru tega se je rodila tudi ideja o natečaju za najboljše ljubezensko pismo, ki smo ga prvič razpisali leta 2012 in od takrat se je med mladimi v Sloveniji uveljavil kot vseslovenski natečaj in velik odziv nas je zelo presenetil. Vsako leto prejmemo med 200 in 250 pismi, tudi do 400, odvisno od razpisane teme, ki se spreminja iz leta v leto. Mladi nam sporočajo, da radi pišejo in si želijo tovrstnih natečajev, saj si na tak način nabirajo izkušnje, gradijo svoje literarno znanje. Najlepše je, ko nas presenetijo z izdajo svoje pesniške zbirke ali romana in nam sporočijo, da jim je bil zagon za to ravno naš natečaj.

Že 25 let se trudite, da bi Josipina Turnograjska postala del slovenskega kulturnega spomina. Kako bi ocenili svoja prizadevanja – ste že blizu cilju?

Dolga pot je bila prehojena, da bi Josipina postala del kulturnega spomina. Marsikje je Josipina bolj poznana, učitelji jo večkrat omenjajo, a še vedno daleč od tega, kar bi si želela. Zaželeno bi bilo, da bi državljani Slovenije več časa vložili v poznavanje dediščine svojega prostora, saj se mi pogosto dogaja na različnih predstavitvah, da starejše generacije, ki tudi več berejo, bolje poznajo lokalno zgodovino in zgodovino širšega slovenskega prostora ter z njim povezane pisateljice in pisatelje, pesnike in pesnice, medtem ko mlajša generacija rajši bere literaturo v tujih jezikih, kar posledično prinese tudi drugačno znanje, poznavanje, razumevanje bivanjskega prostora.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2025).