Zapri
Iskanje

Potreba po prenovi ministrantske pastorale?

Jure Ferlež
Za vas piše:
Jure Ferlež
Objava: 15. 10. 2021 / 21:29
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.11.2021 / 10:50
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Potreba po prenovi ministrantske pastorale?

Potreba po prenovi ministrantske pastorale?
O ministranski nalogi v 21. stoletju. Foto: Jože Pavlič
V pismu, ki ga je papež Frančišek poslal na Portugalsko ob 25. narodnem romanju ministrantov v Fatimo, sta zapisani iztočnici, ki sta pomembni za razmišljanje ob zgornjem vprašanju. Uvodoma je dejal: »Ministriranje naj bi bilo izkazovanje vere pred celotno župnijsko skupnostjo … Obnašanje naj bo primerno služenju svetemu dogajanju.«

Na koncu je v letu sv. Jožefa poudaril zgled Jezusovega rednika, ki sicer ni stregel pri maši, je pa postal odličen ministrant v vlogi Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta.

Ministranska naloga

Ministrant ima pri bogoslužju dve glavni vlogi, ki služita istemu namenu. Prva naloga je pomagati duhovniku pri izvajanju bogoslužja, kjer kot laiški sodelavec more pomagati. V tej smeri služijo ministrantske vaje, ki praktično usposobijo mašne strežnike za izvajanje njihovega poslanstva. To mnogi prepoznajo kot edini namen ministrantske službe – biti pomočnik pri bogoslužju. Ministrant je torej tisti, ki pozna potek bogoslužja, ki je usposobljen, da pravočasno in dostojno pomaga, in ki zmore vnaprej predvideti morebitne težave ter jih s pravim pristopom odpraviti.

Drugi namen ministrantske službe, ki ga mnogokrat zaradi prevelike osredotočenosti na praktično znanje zanemarimo, pa je pomoč pri vodenju bogoslužnega občestva. To ni zgolj spomin na tridentinsko bogoslužje, ko je ministrant edini slišal duhovnikovo molitev in v imenu občestva odgovarjal, pač pa je zaradi izpostavljenosti svojega dela v prezbiteriju s svojim zgledom tisti, ki vede ali nevede usmerja in opozarja na pomembne trenutke bogoslužja. Samozavestna in pobožna drža popolnoma drugače vpliva na zbrano občestvo kot raztreseno in površno ministriranje.

Nekaj držav ima celo na ravni škofovske konference potrjene smernice za delo z ministranti.

Če je za prvi namen ministrantske službe potrebna predvsem praksa, pa je za drugi namen potrebna osebna vera in odločitev za pričevanje. Ko papež uporablja izraz »izkazovanje vere«, lahko v ozadju čutimo prav posebno poklicanost ministranta, da v evharistiji zavestno in svobodno prepozna Emanuela, in s potrebno osredotočenostjo to tudi s svojim delom med bogoslužjem »izkazuje«. Pri ministriranju naj bi se strežba vedno prelevila v pričevanje, da je evharistija središče duhovnega življenja župnije.

Postopnost …

Druga papeževa misel se nanaša na življenje sv. Jožefa, ki je po svojih močeh varoval Marijo in Jezusa ter pomagal pripraviti okolje, v katerem se je Jezus učinkovito pripravil na svoje javno delovanje. Vendar Jožefovo življenje ni tako enoznačno, kot bi se morda sprva zdelo. Življenje pred srečanjem z Marijo ima gotovo drugačne postavke in prioritete kot življenje po zaroki oz. angelovem oznanjenju. Z vsakim novim izzivom (Betlehem, Egipt, Nazaret) je napredoval v sprejemanju Božje volje in razumevanju Jezusove identitete. Zato se zdi odličen vzor dela z ministranti. Sv. Jožef postopoma prodira v skrivnost učlovečenja in po svojih zmožnostih vedno močneje sodeluje z Bogom.

Potreben je premik v smeri: bolje malo, pa tisto dobro.

Tudi zgodovina strežniške službe pri bogoslužju nam razkriva, kako so akoliti v pripravi na posvečenje postopoma prejemali vedno več priložnosti za pomoč pri bogoslužju. Ta postopnost se zdi ključna. Postopnost zagotavlja počasno in temeljito formacijo, hkrati pa nakazuje potrebo po budnem in temeljitem spremljanju posameznika in ministrantske skupnosti s strani Cerkve.

Nekaj držav ima celo na ravni škofovske konference potrjene smernice za delo z ministranti in korake, po katerih ministranti vedno globlje spoznavajo skrivnost svete maše, z daljšim ministrantskim stažem pa se večajo njihove odgovornosti in pravice. Ta način dela zagotavlja, da se tudi ministrantu samemu daje možnost, da počasi vzljubi to, kar dela, da čuti gotovost in pripravljenost pri prevzemanju nalog in da ima čas ob malce daljšem praktičnem usposabljanju doseči tudi premik v razumevanju bogoslužja in svojega prispevka. Potreben je premik v smeri: bolje malo, pa tisto dobro.

Usposobljenost …

Ko se vedno bolj soočamo z redčenjem ministrantskih vrst in z dvigom povprečne starosti slovenskega župnika, ki vedno teže najde primeren stik z najstniki in še mlajšimi kandidati za ministrante, je prav, da tudi to delo, podobno kot zbore, Karitas, mežnarjenje, zaupamo usposobljenim laikom. Ta preskok je nujen, če hočemo obdržati ministrantsko skupino neodvisno od tega, ali ima duhovnik zanjo čas in občutek ali ne.

Naloga župnika je, da najde primernega odraslega posameznika, ki ga s pomočjo Pastoralne službe pravilno formira za ministrantski apostolat in mu pomaga ter zaupa. Z novim voditeljem ministrantske skupine pa nato temelj ministrantske skupnosti postavi na nekaj odraslih oseb, ki bodo jedro ministrantskega zbora in ob katerih se bodo kalili in vzgajali mlajši. Tako ministrantski zbor ne bo odvisen od trenutnega razpoloženja s hormonskimi nihanji obteženega najstnika, ampak bo leta v starejših videl zgled za preseganje linije najmanjšega odpora in priložnost za odhod na globoko. Tudi birma ob zgledih starejših, ki še vztrajajo, ne bo takoj priložnost za odhod.

Verjetno glavna težava za tako spremembo bo slovenska miselnost, ki ne mara hitrih sprememb.

Verjetno glavna težava za tako spremembo bo slovenska miselnost, ki ne mara hitrih sprememb. Mnogi bodo vihali nos nad starejšimi ministranti, češ, kako so mlajši ljubki in prisrčni, ti starejši pa delujejo preresno. Vendar nihče ne odpravlja mlajših ministrantov, daje se jim samo poslanstvo vajeništva, ko ob starejših zorijo in spoznavajo, da je ministriranje duhovni poklic, ki človeka postopoma usmerja in navdihuje vse življenje.

Iz ankete med duhovniki

Interna anketa, izvedena med duhovniki ljubljanske nadškofije, je pokazala, da je močna in duhovno zdrava ministrantska skupina prioriteta skoraj vseh župnikov. Številni razumejo, da bo zaradi pomanjkanja duhovnikov potrebno pritegniti laike, hkrati pa razmisliti, kako na neki način ohraniti navzočnost duhovnika.

Pred nami so torej številni izzivi, ki zadevajo prenovitev ministrantske pastorale:

  • okrepiti zaupanje do laikov – voditeljev ministrantskih skupin in se potruditi za dobro formacijo;
  • dvigniti povprečno starost ministrantskih skupin in postaviti temelje ministrantskih skupin na odrasle ministrante;
  • ponuditi župnijam sistemsko pomoč za postopno uvajanje in formacijo ministrantov in kandidatov, ki bo uporabna in učinkovita.

Nič takega, česar ne bi zmogli.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes, 4/2021, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.


Kupi v trgovini

Naročnine
35,70€ Poglej izdelek: Cerkev danes
Nalaganje
Nazaj na vrh