Veliko ljudi je razočaranih in jeznih na Cerkev, kar glede na številne zablode, napake in grehe nas, ki se imenujemo kristjani, seveda zlahka razumem. Ne le v preteklih stoletjih, tudi danes je v Cerkvi marsikaj, kar tudi mene nadvse boli in vanjo nikakor ne sodi. Zato sem še toliko bolj hvaležen Bogu za lastno izkušnjo Cerkve, ki mi pomaga, da nanjo ne gledam zgolj horizontalno kot na človeško stvaritev in organizacijo ali hierarhijo, ampak jo doživljam kot prostor Božjega delovanja in kraj rešitve.

Kdo je zame Cerkev?

Sam Cerkev živim predvsem v okviru svoje »Cerkve v malem«, svojega krščanskega občestva, ki je zame že vrsto let moja neokatehumenska skupnost. Doživljam jo kot delček celotne Cerkve, eno od »občestva občestev«. Tu doživljam, da sem v Cerkvi sprejet in ljubljen, pa tudi, da je Cerkev sklican zbor, in ne interesna skupina: v njej je prostor za različne ljudi, grešnike, zdrave in bolne, osamljene, odrinjene, revne in bogate, izobražene in neuke. 

Tu doživljam, da sem v Cerkvi sprejet in ljubljen, pa tudi, da je Cerkev sklican zbor.

Izkušnja vesoljnosti Cerkve se mi zdi res čudovita: ko se z nekom, ki živi svoje občestvo s Cerkvijo čisto drugje in morda v čisto drugi poklicanosti, takoj razumeva brez veliko besed tudi o najglobljih stvareh.

Zakaj »hodim v cerkev«? 

Ker tam najdem izpolnitev najglobljih želja. Najdem upanje, veselje, usmiljenje, odpuščanje, lepoto, dom, iskrenost … Najdem Kristusa v bratih in sestrah: ne zato, ker bi bili boljši ali drugačni od drugih ljudi, ampak zaradi Kristusovega delovanja, ki se kaže v zmožnosti odpuščanja drug drugemu. 

V Cerkvi najdem vero – ne kot abstraktno pritrditev določenim resnicam, ampak kot osebni odnos s Kristusom, ki me vedno znova neutrudno išče in nagovarja ter rešuje, ob vseh mojim grehih in nemoči. Izkušnja te »Cerkve v malem« je korenito zaznamovala moje življenje: pomagala mi je, da sem ostal v Cerkvi, da sem si upal stopiti v krščanski zakon, da sva si z ženo upala sprejemati otroke. Da jim skušava posredovati vero. Tu sem bil deležen oznanila, da me Bog ljubi – takšnega, kakršen sem. Katehisti so me – kot odraslega – učili moliti in živeti z Božjo besedo. Uvajali so me v aktivno sodelovanje v obhajanju zakramentov, predvsem svete evharistije ter zakramenta sprave. Učili so me življenja v krščanskem zakonu.

Izkušnja te »Cerkve v malem« je korenito zaznamovala moje življenje.

Brez te poglobljene kateheze, ki sem je bil s strani Cerkve deležen v obdobju odraslosti, si ne morem zamisliti svojega življenja v Cerkvi. Kot neprecenljiv dar vidim, da so me konkretno učili, kako predajati kerigmo in vero svojim otrokom, saj vidim, da to nikakor ni lahko, ni samoumevno ter je vzrok premnogih frustracij krščanskih staršev. V Cerkvi spoznavam, da je življenje v družini in starševstvo lahko lepo, da je služenje drugim lahko lepo, da je celo staranje in umiranje s Kristusom lahko lepo.

Vpliv in moč – ali lepota?

Mislim, da ni več čas, ko bi se morali boriti predvsem za družbeni vpliv in moč, saj imamo mnogo bolj pomembno poslanstvo: biti avtentična Cerkev, v kateri je vidno navzoč Kristus, ki odrešuje človeka. Pokazati vsaj malo Kristusove lepote – lepote, ki odseva na obličju Cerkve. 

V to bi po mojem veljalo vlagati največ. Ta lepota se konkretno pokaže tudi navzven: kot lepota odnosov, odnosa med možem in ženo, lepota življenja, lepota poklicanosti, lepota družinskega življenja, lepota bogoslužja. Tudi bogoslužni prostor je ob tem pomemben pokazatelj živega občestva: občestvo, ki je živo, to navadno izrazi tudi v lepoti bogoslužnega prostora.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (04/2023).