»Spominske knjige hranijo drobne, pogosto lepe trenutke, ki jih ljudje radi ohranimo in se k njim vračamo,« je zapisala avtorica razstave. »Vsaka spominska knjiga, predstavljena na razstavi, pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki so jo soustvarjali, in o tistih, ki jo še danes skrbno hranijo. Njena moč je v povezovanju preteklosti s sedanjostjo ter ohranja dragocene trenutke otroštva in mladosti, sčasoma pa postane neprecenljiva zbirka osebne zgodovine, spominov in čustev,« je še dodala.

Na javni poziv posameznikom, ki v arhivih osebnega spomina hranijo spominske knjige, se je odzvalo skoraj šestdeset sodelujočih.

Na javni poziv posameznikom, ki v arhivih osebnega spomina hranijo spominske knjige, se je odzvalo skoraj šestdeset sodelujočih. Ti so skupaj v raziskovalni in razstavni kontekst posodili več kot 130 spominskih knjig. Slednje ustvarja izjemno razvejan časovni razpon gradiva ter odpira prostor za večplastno interpretacijo zgodovinskih, estetskih ter intimnih razsežnosti spominske kulture. V te knjige so se vpisovali verzi in življenjski napotki, njihove strani pa so bogatile risbe, ki so pogosto še izraziteje kot beseda same pričale o naravi in globini medosebnih vezi. V posameznih družinah se spominske knjige kot drobne pletenine prenašajo iz roda v rod – od babice k materi in nato še hčeri ali sinu – ter skupaj oblikujejo tankočuten in dragocen mozaik družinske dediščine. Vsaka izmed njih pa je popoln svet zase.

Tradicija spominskih knjig se ni razvila neposredno iz knjižne forme, temveč iz bidermajerskih in romantičnih spominskih šatulj 19. stoletja, namenjenih višjim družbenim slojem. Estetsko dovršeni lističi z gvašem, pozlato in simboliko vere, upanja in ljubezni so odsevali idealizirano meščansko čustvenost. V prepoznavno knjižno obliko so se spominske knjige preoblikovale ob prelomu stoletja, ko se uveljavijo razkošne knjižice, katerih vzgojna in moralna vsebina spremlja posameznika na poti v odraslost. Slednje pa za posameznike ne predstavljajo zgolj sentimentalnih predmetov, temveč sestavni del osebne in družinske identitete. V njih se zarisujejo imena ljudi, ki jih več ni, vrednotni okviri odraščanja ter neponovljive sledi otroštva, ki ostajajo ujeti v materialni in simbolni spomin.

 V prepoznavno knjižno obliko so se spominske knjige preoblikovale ob prelomu stoletja.

V času med obema vojnama, zlasti med drugo svetovno vojno, so spominske knjige zrcalile osebni in družbeni utrip časa: ob podobah narave in prvih čustvih se pojavljajo zapisi o dolžnosti, veri, vztrajnosti in upanju v svobodo. Ti verzi prepletajo mladostno krhkost s trdo zgodovinsko realnostjo. V povojnih desetletjih se ton zapisov preusmeri k večjemu optimizmu, vendar ostaja zaznamovan z izrazitim vrednostnim okvirom marljivosti, poštenosti in skrbi za druge.

Od sedemdesetih let dalje, ko spominske knjige množično preidejo v rabo osnovnošolskih otrok, se njihova vsebina poenostavi in postane izrazito igriva. Strani zapolnijo nalepke, kolaži in liki iz popularne kulture, ob tem pa se ohranja temeljna potreba po osebnem posvetilu ter vpisu intimne sledi drugega. V 20. stoletju ostajajo spominske knjige pretežno domena deklet, medtem ko so fantovske različice redkejše in zato toliko bolj dragocene. Sicer pa med izposojenimi spominskimi knjigami izstopajo tiste z izjemno likovno kakovostjo ter zapisi oseb, ki jih danes prepoznavamo kot pomembne umetnike, intelektualce ali javne osebnosti. Pogosto so ti vpisi nastali še pred njihovo uveljavitvijo, v kontekstu prijateljskih, šolskih ali družinskih vezi, drugod pa gre za posvetila že formiranih ustvarjalcev, ki so z risbo ali mislijo izrazili spoštovanje in naklonjenost.

Vlogo spominskih knjig so v veliki meri prevzeli digitalni profili in družbena omrežja, kjer posamezniki sami oblikujejo svoj 'spominski album'.

Ob vprašanju, koliko je tradicija spominskih knjig živa še danes, pa kustosinja Kogej Rus odgovarja, da bi trenutno težko trdili, da tradicija spominskih knjig v klasični, papirnati obliki še živi. Njihovo vlogo so v veliki meri prevzeli digitalni profili in družbena omrežja, kjer posamezniki sami oblikujejo svoj 'spominski album'. A ob gradivu, ki so ga prejeli za razstavo, opažajo, da papirnate spominske knjige vendarle niso povsem izginile – ostajajo v družinah kot dediščina in se občasno pojavijo tudi v sodobnejših oblikah, kot osebni, likovni ali 'spominski' zvezki posameznikov, ki jim je tak način ohranjanja spominov še vedno blizu.

Sklepno lahko zapišemo, da je naslov razstave Od ponedeljka do večnosti več kot zgolj ustrezna izbira: razpira se kot tih, a zgovoren poklon dolgi in prepleteni zgodovinski poti spominskih knjig, ki se iz vsakdanjosti zapisov vzpenjajo v brezčasnost kolektivnega spomina.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (02/2026).