S 1. julijem so uvedli obvezen 1% prispevek od plač, tudi pokojnin(!), za oskrbo starostnikov. Pravijo, da gre za solidarnostni prispevek. V tem primeru bi moral biti praviloma progresiven. To še ni najhujše. Pobirajo ga, uresničevali ga bodo, če jim je verjeti, koncem leta. Nihče ne ve, kako in kdaj bo take skrbi deležen, pomembno je, da plačuje, da država kopiči stotine milijonov evrov. Upajmo, da jih zaradi inflacije vsaj kam vlagajo, da bo denar ohranil relativno enako vrednost. Dvomimo. Bolj je verjetno, da bo z inflacijo njegova vrednost dnevno padla. Usoda denarja je nevarna, ker ima državna blagajna velik primanjkljaj.

Nihče ne ve, kako in kdaj bo take skrbi deležen, pomembno je, da plačuje, da država kopiči stotine milijonov evrov.

Bolni in starostniki so eden od osrednjih problemov Slovenije. Urgentne ambulante so tako natrpane z bolniki, da umirajo na hodnikih v človeški in zdravstveni osamljenosti. Še vode nesrečniki ne dobijo, kaj šele osnovno higiensko pomoč. O takih razmerah televizija, in to državna, kot so državne bolnice, dnevno poroča, ne zgodi pa se nič. Pravzaprav ni res. Vladna koalicija, ki se označuje za levo, je sprejela zakon, po katerem bodo tisti, ki bodo obupali, s pomočjo zdravstvenega osebja delali samomor. Ta je izraz posebnega jugosocialističnega humanizma, ki ga zagovarjajo navdušenci nad nekdanjim jugoslovanskim komunističnim režimom. Tako se bodo vrste skrajšale. 

Starostniki in predlagateljem zakona nenaklonjeni se samo sprašujemo, do kdaj bo to prostovoljno, od kdaj pa ukazano. Zato, ker država za nas nima denarja, še bolj pa zato, ker nismo vredni njihovega sobivanja z nami. Mislijo tako, kot je govoril Tito zadnje dni maja 1945. leta, ko je razglašal in utemeljeval povojne poboje. Vse bolj postaja jasno, da je zakon usmerjen predvsem proti Katoliški Cerkvi, ki mu najbolj nasprotuje. To samo krepi naš strah, ker je glavni predlagatelj in zagovornik zakona o samomoru pristaš teorije svojega očeta. Po njej se vsak katoličan že rodi kot narodni izdajalec. Temu rečejo senca Ajdovskega Gradca, kraja, ki naj bi po Prešernu sprožil za nas tragično in usodno pokristjanjevanje Slovencev. Seznam grozot in strahu bi lahko nadaljevali do neskončnosti. In nič ne bo boljše! Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Pod to vlado gotovo. Žal ni trdnega upanja, da bo po volitvah čez pol leta drugače.

Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Pod to vlado gotovo.

Dolžni smo vas seznaniti z vestjo, da je poleti tik pred svojim 99. letom umrl prof. dr. Zdenko Roter. Želimo mu mirni pokoj. Še toliko bolj, ker ga mnogim ni privoščil oziroma je, vsaj posredno, sodeloval pri skrajševanju življenja mnogih, posebno kristjanov in duhovnikov. Gre namreč za predstojnika oddelka nekdanje UDB-e za boj proti Cerkvi. Razvil je ogromno tajno organizacijo, ki je posebno spremljala vse duhovnike, študente teologije in vidne katoličane.

Veljal je za »korenček«, mehki del zasliševalske dvojice. Eden je poizkušal zlepa, drugi s silo. Seveda sta se o vsem dogovarjala in posvetovala. Verjetno ni starejšega duhovnika, ki ne bi šel skozi njegove roke. Znamenit je primer primorskega duhovnika Kraglja, ki so mu devet mesecev prikrivali, da je smrtna obsodba razveljavljena. To je specialni primer jugoslovanskega socializma s človeškim obrazom, kot so se radi hvalili.

Mož je počel bolj ali manj isto, vodil je sovraštvo do Cerkve, ko so ga naredili za znanstvenika in univerzitetnega profesorja. Še vedno je bil dejanski šef svoje službe. Rinil se je tudi v politiko. Kot »svetovalec«. Najprej je bil to pri Stanetu Kavčiču. Kučan je bil eden najbolj aktivnih, ko so ga spodnesli. Potem je bil njegov svetovalec. Za koga je v resnici delal? Tudi in predvsem, ko je bil Kučan predsednik slovenske države. Poznavalci razmer na Kučanovem »dvoru« trdijo, da je imel Roter popolno oblast nad njim, da je v notranjepolitičnih zadevah v resnici on odločal. Bil je nadpovprečno sposoben, pav toliko pokvarjen in zloben.

Zgodovinarji posebej obžalujemo, ker je prof. dr. Zdenko Roter v grob odnesel podatke o slovenskih komunističnih zločinih.

Zgodovinarji posebej obžalujemo, ker je v grob odnesel podatke o slovenskih komunističnih zločinih in predvsem zločincih, ki so se po pravilu kot visokemu funkcionarju UDB-e hodili spovedovat. Mnogi, predno so naredili samomor, kar je bila razširjena praksa.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (10/2025).