Čeprav je v ozadnju skrb staršev, da bi si otrok zagotovil varno in lepo prihodnost, tovrstna pričakovanja staršev lahko na otroke ustvarjajo velik pritisk (otrok se prične bati ocenjevanj znanja, razvije lahko celo tesnobo ali psihosomatske težave). 

Nemalokrat se celo zgodi, da starši močno posegajo v otrokov učni proces – z njim delajo domače naloge, se pripravljajo na ocenjevanja znanja, z njim ali namesto njega delajo plakate in referate, da bi se njihov otrok v šoli čim bolje izkazal. Preko otrokovega uspeha doživljajo tudi osebno potrditev, kar pa je nezdravo istovetenje z otrokom.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Mavrica.

Otrok si mora sam utreti pot skozi življenje

Otrok je samostojna osebnost, ki si utira svojo pot skozi življenje. Starši ga pri tem lahko spodbujamo, ne moremo pa krojiti njegove poti ali mu vsiljevati svojih pričakovanj in ambicij. Vsak starš želi otroku le najbolje, a s tovrstnim početjem otroka lahko prikrajšamo za pomembne izkušnje in spoznanja, ki so dragocena popotnica za kasnejše konstruktivno vključevanje v družbo, v svet odraslih.

Starši ne moremo otroku krojiti njegove poti ali mu vsiljevati svojih pričakovanj in ambicij. FOTO: Pixabay

Čeprav je šola pogosto za otroke (in tudi starše) vir frustracij, ne smemo pozabiti na pomembno vlogo, ki jo ima na otrokov miselni, gibalni, čustveni in socialni razvoj. Res je primarna naloga šole, da otroke opismeni in jim da znanja, ki jih kasneje nadgradijo v srednji šoli, na fakulteti in naposled uporabjajo v poklicu. Poleg tega pa ima šola tudi pomembno vzgojno vlogo: v šoli se otroci učijo pomembnih vrednot, veščin in kreposti: samostojnosti in odgovornosti, sobivanja v skupnosti: medsebojnega spoštovanja in sprejemanja različnosti, postavljanja ciljev in sledenja le-tem, natančnosti, truda in discipline, obvladovanja stresa in zdravega soočanja z neuspehi, samospoštovanja in še marsičesa.

Otrok je samostojna osebnost, ki si utira svojo pot skozi življenje.

Kako smo lahko starši svojim otrokom v oporo na njihovi poti skozi šolska leta

1. Spremljajmo otrokovo šolsko delo in njegovo počutje v šoli (preko rednega pogovora spremljamo, kako se počuti v šoli, kako je sprejet med vrstniki, preverimo, da naredi domače naloge, se pripravi na ocenjevanja, obiskujemo roditeljske sestanke in govorilne ure), vendar mu ne jemljimo njegove odgovornosti, ne opravljajmo šolskih zadolžitev namesto njega.

2. Če otrok prosi za pomoč oz. ne zmore sam, mu pomagamo oz. ga usmerjamo, da usvoji učne navade in strategije za samostojno učenje, potem pa se postopoma umikamo iz njegovega procesa učenja in tako spodbujamo njegovo samostojnost.

3. Na pritiskajmo na otroka s svojimi pričakovanji glede ocen. Nimajo vsi otroci enakih sposobnosti in talentov, nekaterim način dela v šoli bolj ustreza, drugim manj, nekateri imajo celo učne težave, ki jih ovirajo pri usvajanju in izkazovanju znanja. Zato spodbujajmo in pohvalimo otrokovo marljivost in to, da se trudi po svojih močeh.

Pomagajmo otroku, da osvoji učne navade in strategije, potem pa se postopoma umikamo iz njegovega procesa učenja. FOTO: Pexels

4. Poskrbimo, da otrok najde ravnotežje med šolskimi obremenitvami in prostim časom: skupaj z njim se pogovorimo, v katere interesne dejavnosti se bo vključil, in ne pozabimo na druge otrokove potrebe: gibanje na svežem zraku in druženje s prijatelji.

Iz naše komunikacije naj otrok dobi sporočilo, da sta šola oz. znanje dar in vrednota.

5. Iz naše komunikacije naj otrok dobi sporočilo, da sta šola oz. znanje dar in vrednota. Nimajo vsi otroci na svetu možnosti, da bi obiskovali šolo in se s pomočjo izobrazbe dvignili iz revščine. Izražajmo pozitivno naravnanost do šole in učiteljev. Če se v čem z načinom dela v šoli ne strinjamo, se o tem sami pogovorimo s strokovnimi delavci šole. Ne obremenjujemo s temi vsebinami otrok in ne sejmo vanje nezaupanja do šole oz. učiteljev.

Šola je samo en vidik otrokovega življenja

 Ne pozabimo, da je šola samo en vidik otrokovega življenja oz. odraščanja. Odločilnega pomena za njegov zdrav celostni razvoj je složno in ljubeče družinsko okolje, ki spodbuja tudi druge njegove potenciale. Sreče ne prinesejo učni rezultati in akademski nazivi, ampak to, da se otrok počuti sprejet v svojih močnih in šibkih področjih in najde poklic, ki ga veseli in s katerim lahko pozitivno prispeva v svoji skupnosti.

Prispevek je nastal za septembrsko številko revije Mavrica. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28 ali na spletni strani Mavrice. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.