V težkih zgodbah preteklosti, ki jih nikoli ne bi smeli pozabiti, kot je vztrajno ponavljal pisatelj Boris Pahor, imajo močne korenine.

Suhorje, kraj vztrajnih in upornih ljudi

Suhorje so stara brkinska vasica, ki leži na visokem slemenu, nekako na pol poti med Divačo in Ilirsko Bistrico. V njej je še veliko hiš, zidanih iz kamna. Nekatere le še s težavo kljubujejo zobu časa, vedno več pa je tudi lepo obnovljenih. Vas ima okrog 60 prebivalcev in ob lanskem tepežnem dnevu (28. decembra) se je kar 16 otrok odpravilo po hišah voščit »Hvaljen Jezus Kristus, rejšte se.« Tepežni dan pa še zdaleč ni edini stari običaj, ki ga ponosni Suhorci zavzeto ohranjajo in predajajo iz roda v rod. Ko je pred vrati vuozem, kot na Suhorju rečejo veliki noči, je seveda treba izdelati pirhe in suhorski pirhi, okrašeni s tehniko praskanja, imajo dolgo in bogato preteklost.

Kristina Volk pri praskanju pirha. V družini Krebelj - Volk - Dekleva suhorske pirhe izdelujejo že vsaj šest rodov. FOTO: Jana Jocif

Vsaj od 19. stoletja so bili praskani pirhi posebnost Zgornje Pivke in Brkinov, kjer so pred veliko nočjo z nožičkom ali britvijo spraskali na kuhana in obarvana jajca različne cvetlične ornamente, verske simbole in druge motive. Veščina se je do današnjega dne ohranila samo na Suhorju in največje zasluge za to ima prav družina naše sogovornice Kristine Volk (roj. Krebelj). Veščino krašenja pirhov je prevzela od svoje mame Antonije Krebelj (1908–2002), ta pa se je spominjala, da jih je risal že njen stari oče. Zdaj jih izdeluje tudi že Kristinina vnukinja. V njihovi družini torej suhorske pirhe izdelujejo že vsaj šest rodov. A krašenje pirhov na Suhorju nikoli ni bilo zgolj lep ljudski običaj. V krajih, ki so v času obeh vojn veliko pretrpeli pod italijansko prevlado, je šlo za ohranjanje nečesa še veliko večjega: narodove identitete in samobitnosti.

Krašenje pirhov na Suhorju nikoli ni bilo zgolj lep ljudski običaj. V krajih, ki so v času obeh vojn veliko pretrpeli pod italijansko prevlado, je šlo za ohranjanje nečesa še veliko večjega: narodove identitete in samobitnosti.

Pirh, ki je potoval na jug Italije in nazaj

»Moja mama je še kot osnovnošolka narisala pirh učiteljici Pavli, ki je bila po Gentilijevi šolski reformi (l. 1923, op. av.) tako kot vsi ostali slovenski učitelji tu deportirana na jug Italije,« začne pripoved Kristina Volk, gospa neuničljivega duha in iskrivega pogleda, ko nas povabi za mizo in nam postreže s sveže pečeno potico. »Ko se je po 2. svetovni vojni vrnila v rodno staro Gorico, jo je mama nekoč obiskala in učiteljica ji je pokazala njen pirh, tako veliko dragocenost, da jo je odnesla s seboj na jug Italije, jo hranila ves ta čas in nato prinesla nazaj!«

Kristina Volk ne izdeluje le pirhov, ukvarja se tudi z vezenjem in peče odlične potice. FOTO: Jana Jocif

Prepoved uporabe maternega jezika se je nezadržno širila in dva Kristinina strica so fašisti ubili samo zato, ker sta bila zavedna Slovenca. Njen oče je skoraj vso 2. sv. vojno preživel v zaporih in tam prestal strašna mučenja. »Ko slišim za fašizem, me kar mraz strese,« se Kristini zmrači čelo. »Naši predniki niso hoteli sprejeti potujčevanja. Vedno so bili malo uporni. In potem smo bili uporni tudi mi naprej. Če ne, danes ne bi bilo pirha.«

Naši predniki niso hoteli sprejeti potujčevanja. Vedno so bili malo uporni. In potem smo bili uporni tudi mi naprej. Če ne, danes ne bi bilo pirha.

Spominja se tudi mnogih zavednih duhovnikov, ki so jim pomagali ohranjati slovenstvo in zaradi tega močno nastradali. »Tu je deloval dr. Stanko Cajnkar, pri njem sem bila pri prvem obhajilu. Pa duhovnik Milko Margon, zelo zaveden Slovenec. In Gabrovšek, ki so mu fašisti dali piti strojno olje … Vera in slovenstvo sta bila tu močno povezana. Naše ljudi je vera držala pokonci.«

Suhorski pirhi so okrašeni z rožicami, srčki, križi, jagenjčki, ptički, barčicami, imeni obdarovancev … FOTO: Jana Jocif

S hudomušnim nasmeškom Kristina doda, da je njena mama tudi s pirhi vedno rada malo izzivala: v času Jugoslavije je nanje risala slovensko trojambornico. Ali pa v času najhujšega komunizma ukazala hčerki: 'Na, nesi učiteljici pirh.' Učiteljice seveda takega lepega izdelka niso mogle zavrniti.

Mama Antonija je bila sicer šivilja. Za to obrt se je izučila v Trstu in se tam kljub temu, da ni imela visoke izobrazbe, nalezla širokega svetovnega nazora. »Bila je izredno bistra, nadarjena, natančna in kritična. Kar sem jaz naredila, zanjo nikoli ni bilo dovolj dobro,« se spominja Kristina. »Vse šivanje in vezenje, kar ga vidite tu, je moje delo: zavese, prti, blazine. Ma, ona bi mi to vse skritizirala. In priznam, da bi ona naredila lepše. Tudi pirhov sem se zares lotila šele po njeni smrti.«

Na Suhorju v marcu že več let organizirajo prireditev Jožefovo in velika noč na Suhorju, letošnja je potekala 16. marca. Ob tej priložnosti si je bilo mogoče ogledati razstavo pirhov, se udeležiti delavnice risanja na pirhe s Kristino Volk, prisluhniti kulturnemu programu in se naužiti suhorskih dobrot in gostoljubja.

Celoten članek si lahko preberete v reviji Praznična, pomlad 2024. 
Ob 10-letnici revije vam je v marcu 2024 na voljo brezplačen izvod! 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.