Zapri
Iskanje

Vino je obredna pijača

Za vas piše:
Lucija Čakš
Objava: 04. 10. 2021 / 21:54
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 20.10.2021 / 10:29
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vino je obredna pijača

Vino je obredna pijača
Na obisku pri vinogradniški družini Namurš na Tinskem. Foto: Tatjana Splichal
Ko odpremo buteljko vina, le redko pomislimo, koliko truda in dela je bilo vloženega v to, da lahko držimo kozarec te žlahtne pijače v rokah. Delček tega so za revijo Praznična odstrli v vinogradništvu družine Namurš.

Njihova vinska klet, ki ji na teh koncih Sloveniji pravijo gorca, stoji na vrhu hriba Tinsko, na katerem kraljujeta dve cerkvi, ena je posvečena Mariji, druga pa sv. Ani. V preteklih dveh letih smo Slovenci več kot običajno raziskovali neodkrite kotičke naše domovine. Tinsko je zagotovo eden izmed manj poznanih biserov, ki si ga je vredno zabeležiti.

Na prisojnem pobočju pod cerkvama se razprostirajo vinogradi, v katerih najdemo priljubljene štajerske sorte: renski in laški rizling, chardonnay, sauvignon, sivi pinot in traminec. »Trudimo se za nadstandard,« pove Franc Namurš, lastnik vinograda in glavni vinogradnik, »ne ukvarjamo se s povprečnimi namiznimi vini.«

Da ga niso le besede, potrdi že vstop v glavno sobo njihove gorce, v kateri so stene in police polne nagrad. Toliko jih je, da Namurši dobesedno ne vedo, kam z njimi. »Saj bi jih moral dati vezati, na steno pa obesiti vsako leto le eno, tisto najpomembnejšo ...« Skomigne in razume se, da takšne stvari pridejo na vrsto nazadnje, ko je že vse delo v vinogradu in kleti postorjeno. Če se to sploh kdaj zgodi.
Pri delu sodeluje vsa družina – vodi on, veliko mu pomaga odrasli sin Matej. »Ženski del družine pa je nepogrešljiv, ko kdo pride v klet. Če hočeš vino poskušati, mora biti vedno kaj dobrega na mizi,« razložita Namurša. Seveda ne moreš obiskati kleti, ne da bi kaj tudi poskusil. Niti najbolj vztrajni zagovori, da si tukaj le službeno, ne pomagajo. Poleg vina postrežeta domačo ocvirkovo pogačo in doma pridelano suho salamo. Pregovorna štajerska gostoljubnost pač – greh je, če gre človek od hiše lačen.

Vinogradnikovo najljubše vino

Preverim, ali ima vinogradnik lahko najljubše vino, ali je tako kot z otroki in imaš vse enako rad. A gospod Namurš izstreli, da mu je najbolj pri srcu laški rizling: »To je zagotovo najboljša sorta pri nas in ga je tudi največ posajenega. Vse ima: diši, ni vsiljiv, ima lep, poln, nežen okus, pa še k vsaki hrani se prileže. In še v vinogradu je zelo odporna sorta. Ker pozno odganja, ga ne ogroža pozeba; pa tudi preseneti – videti je, da nič ne bo, potem pa naenkrat zraste.«

Doda še, da žal med ljudmi to vino dolgo ni bilo priljubljeno: »Prišlo je na slab glas, saj so pred desetletji, še v času Jugoslavije, vse prodajali pod imenom laški rizling.« Kupci so se tako navadili, da laški rizling pomeni slabo vino. Veseli ga, da se v zadnjih letih ta predsodek počasi razblinja. Tudi sicer se Namuršema zdi, da se je potrošnikom okus izostril: »Slabega vina pravzaprav nihče več ne pije. Tako je tudi prav, saj je vino obredna pijača, ki jo piješ ob posebni priložnosti.«

Od zime do jeseni

Vino, povesta vinogradnika, se dela vse leto: »Čim v vinogradu ni snega, se že reže.« Vso pomlad in poletje je treba skrbeti, da se trta preveč ne razraste, ko nastavi grozde, je treba škropiti. Paziti na bolezni in škodljivce.

Slovenija je na gosto posejana z vinogradi in skoraj vsak pozna koga, ki ljubiteljsko prideluje vino – tako je večina Slovencev že kdaj pomagala na trgatvi. A pomembno delo se začne šele po njej, pravzaprav že isti dan. »Povprečen pivec vina vsega tega dela niti ne pozna, niti se z mislijo na to ne ukvarja.« To je pravzaprav manj fizično naporno delo, a po svoje še bolj zahtevno, če želi vinogradnik iz pridelane osnove skletariti največ. »Zdi se mi, da je vino od trgatve do stekleničenja kot otrok: najprej je v vrtcu, potem v šoli, ko pride do točke zrelosti, takrat je pa polnoleten,« slikovito ponazori Namurš. In od vseh naštetih faz se mu zdi »vrtec« najpomembnejši. »Mlado vino se hitro pokvari. Takrat se zgodi največ napak, ker ljudje morda preveč prepustijo, da se procesi odvijajo po svoje.«

Medgeneracijsko sodelovanje

Seveda je vse lažje, če nisi za vse sam in imaš nekoga, ki ga lahko vprašaš za mnenje. Gospodu Francu veliko pomeni pomoč sina: »Matej mi zelo prav pride, da redno skupaj vino poskusiva in se pogovoriva, ali gre v pravo smer.«

Matej pojasni: »Ker nisem ves čas zraven, hitreje opazim kakšno napako.« Oče pa ga pohvali: »Izjemno izostren vonj in okus ima, tu me že prekaša, vsako malenkost zazna in pove, da mu nekaj ni všeč.«

Oče in sin trenutno kletarita skupaj, Matej se uči, pomaga in se pripravlja na čas, ko bo oče njemu v pomoč. Lani se mu je rodil sin: »Za nadaljevanje vinogradniške družine je že poskrbljeno,« se nasmehne.

Vinograd z bogato preteklostjo

Hiša z vinsko kletjo, kjer Namurši hranijo in prodajajo svoje vino, je stara okrog 140 let in je ena najstarejših, vsekakor pa največja vinogradniška domačija v okolišu. Posestvo je v lasti družine Namurš od leta 1995.

»Prvotni lastnik, ki je to hišo postavil, je v njej tudi živel. A ob koncu 19. stoletja je trsna uš uničila večino vinogradov po vsej Evropi, tudi tega na Tinskem, in njegov posel je propadel, z njim pa tudi kmet, saj je živel izključno od vinograda,« razloži Namurš. Novi lastnik je hitro obnovil vinograd, bil je eden prvih, in tako vino izvažal vse do Dunaja. »Po drugi svetovni vojni je šla hiša iz rok v roke, dokler je nismo kupili mi.«

Franc Namurš omeni, da je v hiši našel stare zapiske, kako so včasih pridelovali vino, s čim so grozdje škropili in podobno. »Vina je bilo takrat manj, tudi ni bilo vsako leto letine, je bilo pa zato tudi dražje in bolj cenjeno,« doda.

Se vinogradništvo izplača?

Z vinogradništvom je podobno kot z drugimi kmetijskimi panogami – če bi se ga človek loteval le zaradi dobička, se mu ne izplača. »Vinograd moraš imeti rad. Spoštovanje do vina moraš preprosto nositi v sebi in ga tudi sam kdaj kak kozarec spiti, sicer nima smisla, da vino delaš. Predvsem pa moraš znati ceniti dobro vino. In moraš imeti v krvi, da rad delaš,« zatrdita vinogradnika. Njihova družina ima poleg vinograda še perutninsko farmo, Matej hodi tudi v službo. »Pa še delati moraš ne takrat, ko imaš za to čas, temveč ko je za to primerno vreme,« pojasni.

»Jaz večkrat rečem, da je vinograd tovarna pod milim nebom – in tako si odvisen od vremena,« je slikovit Franc Namurš. Matej se strinja, da se mu brez ljubezni do vinograda marsikdaj popoldne po službi ne bi ljubilo iti še v klet preverjat, kaj se dogaja z vinom. Vinogradništvo je intenzivna panoga, hitro raste in največ dela je od maja do julija, ko si večinoma drugi načrtujejo dopuste. Spominja se, kako je bilo treba vedno še vse postoriti, preden so šli kot družina na morje – v največji vročini in sopari. »V nasprotnem primeru si bil lahko ob vrnitvi z dopusta tudi razočaran, ker je v vinograd prišla bolezen,« pojasni.

Matej prizna, da mu je bilo kdaj tudi težko, ko so njegovi prijatelji proste trenutke izkoristili za zabavo in sprostitev, on pa je moral v vinograd. Frančev trik, da je sinu ohranil veselje do dela v vinogradu, je bil, nam zaupa s plahim nasmeškom, da mu je že precej zgodaj dovolil voziti traktor: »Hitro mu je pripadla ta čast. Zdaj sem pa tako že nekoliko starejši in manj okreten in mi veliko pomeni, da lahko to naredi on.«

Vinogradniški prazniki

Čeprav kot praznik, povezan z vinom, najbolj povezujemo martinovo, pa je vinogradniških praznikov čez leto kar nekaj in vsak je povezan tudi z določenim zavetnikom. Prvi vinogradniški praznik je na sv. Vincenca (23. januarja), ko se začne rezanje trte. Nato urbanovo (25. maja), ko se trta pripravlja na cvetenje, zatem jakobovo (25. julija), ko se postavlja klopotce, in šele nato martinovo, ko se mošt spremeni v vino.

Namurša opozorita, da je bilo včasih vino žlahtna pijača, ki so jo pili le ob posebnih priložnostih – ob velikih praznikih, kot sta božič in velika noč, ali pa kadar so se opravljala večja kmečka opravila, za katere se je morala zbrati vsa družina ali kar vsa vas, v vinogradu je to recimo trgatev.

Namurša povprašam, ali je za njiju trgatev praznik. »Če si čez leto vse dobro naredil, je vsekakor praznik. A mi ne naredimo klasične trgatve v enem dnevu, pač pa trgamo po sortah, počasi, da pustimo maksimalno dozoreti.« Kot priložnost, ko se družina zbere in poveseli, povabijo pa tudi vse ljudi, ki so skozi leto pomagali v vinogradu, Namurš navede zahvalno nedeljo, ko se Bogu zahvalijo za pridelek: »Takrat tudi poskusimo, kaj se je v kleti s tem pridelkom zgodilo, in se poveselimo.«

Kupi v trgovini

Naročnine
19,80€ Poglej izdelek: Praznična
Nalaganje
Nazaj na vrh