Z Unguje, ki ima največ turistične infrastrukture, je tudi najlažji dostop s trajektom s celinskega dela Tanzanije ali z letali z evropskih letališč. Že ko sva stopila iz letala in se podala proti letališki stavbi, sva lahko videla, da je tu vse bolj kaotično, kot smo navajeni v Evropi. Pred vhodom nam je, pravkar prispelim potnikom, ena od zaposlenih, oblečena v skafander, s telefonom z razdalje kakšnega metra izmerila telesno temperaturo, nato pa smo na starih lesenih mizicah v letališkem prostoru izpolnili nekaj obrazcev in dobili vizum za vstop v državo. A ni šlo tako gladko, kot se bere. Na prvem okencu, kjer sta bila dva uslužbenca, smo oddali obrazec in potni list, na drugem, kjer sta bila iz ne prav jasnega razloga prav tako dva, plačali 50 dolarjev in potem na tretjem čakali, da nam je uslužbenec – tu je bil en sam – izročil potni list z vizumom.

Pred vhodom nam je, pravkar prispelim potnikom, ena od zaposlenih, oblečena v skafander, s telefonom z razdalje kakšnega metra izmerila telesno temperaturo, nato pa smo na starih lesenih mizicah v letališkem prostoru izpolnili nekaj obrazcev in dobili vizum za vstop v državo.

Začetni zapleti

Pri prevzemu prtljage so že čakali nosači, a sva se jim za ponujeno pomoč zahvalila, saj je bilo parkirišče s taksiji čisto blizu. Okoli naju se je zgrnila množica taksistov in nama ponujala prevoz, ki pa sva si ga preko hotela, kamor sva bila najprej namenjena, rezervirala že od doma. Ura je bila pet zjutraj, za nama je bilo 12-urno potovanje in že precej utrujena sva si želela čim prej priti do hotela v Nungwiju. A taksista, ki naj bi naju čakal, ni bilo od nikoder, poklicati v hotel pa nisva mogla, saj nisva imela lokalne SIM-kartice. Ni nama preostalo drugega kot barantanje s taksisti. Seveda sva bila na koncu prisiljena plačati več, kot naj bi plačala za prevoz, ki ga ni bilo od nikoder, a po dobri uri in pol sva vendarle prispela v Nungwi, najsevernejši kraj na otoku.

Po nekajurnem počitku, ki mu je že kmalu sledil ogled plaže, se nama je končno zazdelo, da je to razlog, zaradi katerega sva prišla na otok – neskončno dolge peščene plaže s kokosovimi palmami in turkizno barvo vabečega morja.

Zaradi utrujenosti in deževnega vremena so bili najini prvi vtisi o otoku, ki sva jih dobila med ogledovanjem skozi okno taksija, bolj zadržani. Pa tudi hotelsko naselje v Nungwiju, ki velja za najbolj turistično na otoku, ni najbolj ustrezalo pričakovanjem. Beseda turističen ima lahko precej različen pomen in naše, evropejske predstave morda preveč temeljijo na videzu, kakršnega imajo na primer naselja na obalah Kanarskih otokov. A po nekajurnem počitku, ki mu je že kmalu sledil ogled plaže, se nama je končno zazdelo, da je to razlog, zaradi katerega sva prišla na otok – neskončno dolge peščene plaže s kokosovimi palmami in turkizno barvo vabečega morja.

Med želvami

Nungwi, kjer v sožitju s turisti živi okoli 5500 ljudi, je drugo največje naselje na Unguji. Obala je večinoma pozidana z manjšimi hoteli, trgovinicami s spominki in restavracijami, med lastniki katerih so tudi Evropejci. A če stopimo le korak stran, v notranjost naselja, naletimo na revne uličice, kjer prebivajo domačini. Neko dopoldne sva se namesto po plaži do mestnega akvarija Baraka Natural Aquarium odpravila po teh uličicah in občutek je bil kar malo nelagoden. Vse oči so bile uprte v naju, edina bela človeka, v hipu sva bila obkrožena z otroki, ki so spraševali vse mogoče ter se sčasoma opogumili in začeli spraševati po denarju.

Kraj Paje na vzhodni strani otoka je zaradi vetra in plimovanja priljubljen med kajtarji. FOTO: Robert Zrnec

Nekaj minut kasneje sva po navodilih Google Zemljevidov prišla do akvarija z želvami. Vse skupaj je malce spominjalo na zapuščeno kmetijo. Za vogalom sva zagledala človeka, ki je pobiral vstopnino, kmalu je prišel še drugi in naju je popeljal do naravnega bazena s slano vodo, kjer je plavalo ogromno želv. Izkušnja plavati z želvami je res nepozabna, za koga morda celo strašljiva, saj niso niti malo plašne. Ker jih bilo toliko na kupu in so se zaletavale v plavalce, med njimi ni bilo enostavno plavati. Pravijo, da so to želve, ki se ribičem zapletejo v mreže in jih po določenem času izpustijo iz bazena nazaj v morje, nekateri komentarji na spletu pa trdijo, da je to le način za privabljanje turistov.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.