»’Kaj bosta storili, nas bosta zapustili tudi vedve?’ so naju začeli spraševati ranjenci. Stiska ob pogledu na te mlade trpine je bila grozna. ‘Nas bosta zapustili tudi vedve?’ ‘Ne, fantje, ne bom vas zapustila!’ se je odločila Krista. Pogledala me je in vsa prestrašena sem ji rekla: ‘Kaj pa mama in ata? Kaj bosta rekla? Atu bo hudo, mama bo jokala, Krista, kaj če nas pobijejo?’ ‘Jelka, jaz bom ostala! Ali naj jih pustim? Saj vidiš, kakšni reveži so!’ je rekla. Odgovorila sem ji: ‘Kakor je božja volja, tako bo. Skupaj morava ostati! Tudi jaz bom ostala.’«

Zgornji dialog med sestrama Mrak je iz knjige spominov Brazde mojega življenja, ki jo je napisala Jelka Mrak Dolinar – v zbirki Čas in ljudje jo je izdala založba Družina – dogaja pa se na začetku maja 1945 na železniški progi pri Lescah. Vzet je iz pretresljivega poglavja, v katerem avtorica opisuje vlak s hudo ranjenimi domobranci, ki se je iz Ljubljane peljal...