Zadnje čase sta me dva različna kulturna naslova naprosila, da bi za enega napisal razmislek "Edvard Kocbek in krščanstvo", za drugega pa "Edvard Kocbek in komunizem".

V prvem sestavku sem med drugim nakazal misel, da je sicer hvalevredno spodbujati Cerkev k zmeraj novi prenovi, a da je nestvarno pričakovati, da bi ta Cerkev, sestavljena iz ljudi, postala Cerkev angelov.

V drugem sestavku pa sem poudaril podobno nestvarnost pričakovanja, da bo gibanje, ki ga je Cerkev označila kot "notranje perverzno", družbeno in etično prerodilo človeštvo.

Vse to ob dolžnem spoštovanju do velikega slovenskega domoljuba in velikega predstavnika slovenske literature.

Prav v dneh, ko sem se ukvarjal s tistima sestavkoma, je prišlo do velikega kulturnega dogodka, da so pergamenti s prvim zapisom slovenske besede, Brižinski spomeniki, prvič priromali iz Münchna v Ljubljano. Tako naj bi slovenstvo doživelo svoj simbolični krst v Združeni Evropi, kamor ga j...