Prebiram kroniko podeželske župnije na Štajerskem iz 18. stoletja. Napisana je v latinščini. In v kakšni latinščini! Neznani župnik - kdo je kdaj slišal o Janezu Gajšniku? - s prav ciceronskimi stavki in prefinjenimi izrazi obrede poleg župnijske cerkve še svojih sedem podružnic - Sv. Trojico, Sv. Kolomana, Sv. Kancijana, Sv. Jošta, Sv. Janeza Krstnika, Sv. Duha, Sv. Mihaela nadangela - in v njih ne prezre nobenega okna in nobene omare. Naslika celo tihožitje, kako v kateri izmed teh podružnic visijo v cerkev vrvi, s katerimi se poganjata mala zvona v lesenem zvoniku … A ta vestni zapisovalec ne vidi samo oltarjev, kipov in slik. Če je cerkev na višini, poudari lepoto razgleda, kako se na primer od Sv. Lovrenca ob lepem vremenu - »aëre sereno« - vidijo pomembni kraji po Štajerskem in Dolenjskem …

Vse to v tisti sijajni latinščini, ki bi je bil Ciceron, mojster tega jezika, vesel …

Prijatelju, klasičnemu filologu, sem moral v pismu povedati o tistem vaškem župnik...