Pisatelj Alojz Rebula v zadnji zgodbi knjige Pričevalci vstajenja opisuje starejši par. Nekdanji univerzitetni profesor Leon je na invalid­skem vozičku. Žena Astra mu nesebično stoji ob strani. Mož ni sentimentalno veren, a ko dobi v roke besedilo, ki govori o turinskem prtu, ga zamika, da bi si ogledal znamenitost, v katero naj bil zavit Kristus v grobu in je nekakšna nema priča vstajenja in naj bi po vsta­jenju ležal »posebej zvit na drugem mestu« (Jn 20, 7).

Toda Leon od namere odstopi, ko se ove, da z vozičkom nikakor ne bo mogel na romanje. Vendar globoko verna žena Astra, po poklicu biologinja, ki iz svoje vere nesebično streže možu, vse uredi za potovanje. Znanstvenika prebereta kopico strokovne literature o turinskem prtu in se odpravita na pot. V turinski stolnici ljudje z razumevanjem sprejmejo, da mož na vozičku ostane pred to relikvijo nekoliko dlje.

V hotelu pa žena med strežbo vpraša moža, ali sedaj, ko je videl prt, bolj veruje v Kristusovo...