Ko je župnik neke severnoitalijanske župnije prišel v cerkev, je tam srečal neznano ženo. Ona pa je njega brž prepoznala in dejala: »Vi ste tukaj župnik, a ne? Veste, jaz sem sicer iz vaše župnije, a prihajam v cerkev samo takrat, ko ni vas in ko ni drugih ljudi. Takrat se v njej najbolje počutim.« Še preden ji je župnik lahko karkoli odgovoril, je nadaljevala: »Zato zahtevam, da me, ko bom umrla, pripeljejo v to cerkev. Tu naj bo moj pogreb.« Takrat je župnik prišel do besede: »Seveda, seveda, naj vas pripeljejo. A v cerkvi naj ne bo takrat ne mene ne nobenega drugega človeka.«

Odveč je iskati besede, s katerimi bi opisali začudenje obiskovalke cerkve. A župnik ji je hotel izvirno razložiti, kako velik pomen ima občestvo, Cerkev kot skupnost Jezusovih učencev. Današnji evangelij opisuje »dvomljivca« Tomaža, ki se je izogibal skupnosti in ni bil navzoč pri prvem Jezusovem prikazanju po vstajenju. Ko mu je skupnost (občestvo) učencev pripovedovala, da so »videli Gospoda«...