Gospod Bog je pogledal na naš planet skoz veliko okno, ko je oni jesenski dan 1978 poklical na Petrov prestol Karla Wojtylo. Človek je takrat res zaslutil nekaj novega, nikakor pa ne tega, da je tedaj sedal na tisti prestol eden največjih papežev v zgodovini katoliške Cerkve, papež formata Leona Velikega in Gregorija VII.

Karel Wojtyla je bil velik dar Cerkvi, Evropi in človeštvu.

Lahko bi bil sedel na papeški prestol nadarjen in celo genialen človek, a ne človek, obdarjen z vsemi, tudi na oko nasprotujočimi si talenti: na eni strani mistik, nahranjen s sv. Janezom od Križa, na drugi pa navdušen športnik, smučar in plavalec; na eni strani intelektualec velike racionalnosti, na drugi pa občutljiv pesnik; na eni strani otroško pobožno vdan Mariji, na drugi strani človek z velikim političnim darom (ali mu je kdaj politično spodrsnilo?); na eni strani suveren nagovarjavec množic, na drugi pa nekam kmečko preprost in z velikim smislom za humor.

Največji dar...