V svojem dnevniku sem našel zapisan pomenek s prijateljem, ki je danes že med pokojnimi. Bilo je v Ljubljani, v času socializma in samoupravljanja, vendar se je s kakšnim izbrancem dalo razpravljati tudi o rečeh, ki niso bile socializem in samoupravljanje.

Po vroči razpravi o smislu življenja mi je prijatelj, sicer ateist, iz nekakšne dokončne strasti rekel: »Če ni nesmrtnosti, je vse prevara.«

Prijatelj je bil uspešen v svoji znanosti, oboževal je naravo, ljubil slovensko slikarstvo, kot narodnjak zavzeto sledil boju Slovencev za mejo …

Zakaj je torej govoril o prevari? Ker naj bi vidni svet - narava in ljudje - izkazoval neko obstojnost, ki je dejansko nima. Ker bi dejansko imeli opraviti s pepelom. Če ni življenja po smrti, je vse brez veljave. Je vse grotesken privid.

Tako nekako je mislil prijatelj. Imel se je kot rečeno za ateista, a to je bil krhek ateizem. Kako moreš terjati nesmrtnost - še danes vidim njegove oči, kako so žarele od nje -...