»… ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen« (1 Pt 2,4)

Človek svoje življenje primerja z marsičim, tudi s kamnom. Starozavezni vernik je doživel, da so ga njegovi odrinili in zavrgli kot ne poraben kamen, a Bog ga je sprejel in vzpostavil kot vogalni kamen (roš pinnah - glava vogala, Ps 118,22). Ta kamen povezuje stene ali pa nosi obok. Tako se doživlja tudi ves Izrael, v njem so videli najžlahtnejše predstavnike svojega naroda, Abrahama, Davida, … nazadnje pa so vanj strnili svoja mesijanska pričakovanja. Jezus to podobo obrne nase (Mt 21,42 in paral.). Novozavezni pisci navedku iz psalma dodajo tudi Izaijevo rotenje, naj se ljudstvo ne boji nikogar razen Gospoda. Ob njem se mnogi spotikajo in razbijajo, toda on je trdna skala (Iz 8,14-15; 28,16). Da, ob Jezusu se mnogi spotikajo. Kdor pa ga sprejme kot živi kamen, tudi sam postane takšen v duhovni stavbi odrešenja (1 Pt 2,4.5). Tudi obenj se spotikajo, toda če ostane vgrajen, ga varno no...