Slovenski mediji so dev dneh smrti Janeza Pavla II. obnašali presenetljivo spodobno prve dni, v nadaljevanju pa smo lahko prebrali in slišali marsikaj tudi žaljivega. Za nekatere stvari bi lahko rekli, da so bile načrtno take, precej pa je bilo tudi neznanja in nerazumevanja. Ne moti kritičnost, četudi je včasih neprijetna, motijo žalitve. Žaljenje verskih čustev ni samo nespodobno, ampak je tudi protiustavno. Seveda pa se na ustavna načela, ko gre za slovenske katoličane, mnogi naši mediji z varuhom človekovih pravic na čelu požvižgajo.

Tudi volitve novega papeža so bile prikazane bolj ali manj spoštljivo. Glede osebnosti Benedikta XVI. pa so kar deževale ocene in svarila pred njegovo konservativnostjo. V normalni civilizaciji taka oznaka ni načelno žaljiva, še zlasti če ustreza dejstvom. Pri nas pa imajo določene oznake zaradi dediščine prejšnjega režima pogosto drugačen pomen. Ne pomeni samo človeka, ki se drži utečenega, takega, ki nasprotuje (nepremišljenim in nedognan...