»Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave« (Rim 3,28).

Nauk o opravičenju predstavlja srčiko Pavlove teologije. Apostol izhaja iz spoznanja, da se noben človek ne more sklicevati na lastno pravičnost, »saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Rim 3,23). Bog sam se mora človeka usmiliti, se mu približati in ga opravičiti. Opravičenja oz. odrešenja ne more nihče doseči z izpolnjevanjem zapovedi oz. »del postave« (Gal 2,16). Ali kot pravi Jezus: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih«(Mt 7,21). Izpolnjevati Očetovo voljo pomeni živeti iz vere, da je Bog tako ljubil svet, »da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«(Jn 3,16). To je vera, ki vsak dan znova išče svoje mesto na poti za križanim Gospodom. Samo skala, kjer je postavljen križ, je dovolj trdna, da obvaruje hišo...