Dogodek prejšnjega tedna je bila vsekakor žalna slovesnost v spominskem parku na Teharjah, ki se ga je udeležil najvišji državni vrh. Že nepotrebno strogi protokol, ki ni dovoljeval prostega gibanja, je napovedal, da je tam država.

To, da si je država za osrednji spominski prostor v zvezi s povojnimi pomori izbrala Teharje, je bila verjetno prava rešitev. V majskih in junijskih dneh leta 1945 je Celje z okolico postalo eno samo morišče. Celjska grobišča so dolgo zakrivali, čeprav so pogosto pri raznih kopanjih naleteli na kosti, vendar je tudi z njimi bilo tako, kot se ponavadi zgodi z dogodki, ki jih hoče kdo zakriti. Našel se je posameznik - živinozdravnik Janez Črnej - ki ga je vodilo etično načelo, in prav po njegovi zaslugi vemo danes o povojni moriji na Celjskem veliko.

Prav tako vemo danes o koncentracijskem taborišču na Teharjah precej: o vračanju domobrancev, o njihovi poti s celjske železniške postaje, na kateri so jih sramotili in mučili, o hudem režimu...