Anton Stres, predsednik Komisije pravičnost in mir, je … januarja 2004 v oddaji Omizje na TVS razložil, kako je s to nestrpnostjo: »Mislim, da sem nestrpen takrat, kadar komu ne privoščim ali pa mu odrekam pravico do tega, da je to, kar je, ali ga skušam kakor koli v tem njegovem, kar je, kar dela, onemogočiti in mu ne privoščim tistih temeljnih pravic, ki so pač človekove pravice. Mislim, da je to nestrpnost. Na tak način, da si želim in kaj naredim na tak način, da ga ne bi bilo več tukaj. To je, mislim, nestrpnost.« Skratka, ni nestrpna desnica, temveč levica, ker se razburja, če desnica pove svo­je mnenje. Eden izmed takratnih obrambnih argumentov je bil, da zakaj se levica ne oglasi z izjavami o nestrpnosti ob umetniškem zažigu križa v Strunjanu ali ob Brecljevi akciji utišanja koprskih zvonov. Češ da je bil to očiten izraz nestrpnosti. RKC je forsirala tezo o naraščajoči nestrpnosti do cerkve. Torej so domnevno nestrpni postali strpni, strpni pa de facto nestrpni.