Zadnjič mi je ljuba vnukinja zaupno stisnila roko: »Veš, imam skrivnost, tri skrivnosti. Eno lahko povem tudi tebi, ker si moja babi.«

Ker so babice seveda neskončno zaljubljene v nedolžne oči svojih malčkov, se mi je srce veselo in polno nežnosti napotilo otroku naproti. Ljubo dete, zaupalo mi bo eno svojih malih skrivnosti, ki se njej zdijo tako zelo pomembne, v svetu odraslih pa so že pozabljene ali so vsaj že izgubile okus pomembnosti.

»Veš, jaz tudi v vrtcu vedno pred jedjo molim. Ne naredim križka, samo molim, po tihem, da nihče ne ve. In se zahvalim za hrano, ko sem sita. Na skrivaj,« je zašepetala.

O, to pa ni izgubilo okusa! Prav dobro poznam vse odtenke te zavrženosti, poznam ta občutek ločenosti, zrasel je z mano in vem, da je zrasel tudi z mojimi otroki. Smo pač živeli v družbi, kjer je bila vera opij za ljudstvo. Nekaj nesprejemljivega, nazadnjaškega, čudnega, pa tudi prepovedanega, predvsem v šoli. Nekaj tako nevrednega, da bi se moral sram...