Dom je beseda, ki v pesniški zbirki Poti med goricami najdalj zveni, naj­bolj diši, najlepše žari, najgloblje zo­ri. Pesnik dr. Stanko Janežič je s to petnajsto pesniško zbirko zaznamoval dva svoja jubileja: duhovniške­ga (60 let mašništva) in življenjskega (85-letnico). Gorice motivno preple­tajo slednjo izmed stotih pesmi v šti­ri razdelkih: pomlad, poletje, je­sen­ in zima.
Pesniku so Slovenske gorice – do­mača pokrajina – razkošje vonjev in barv, eno samo praznovanje, goričan­­ci veseli svatje sredi sveta, kjer ču­dež vzplamteva v cerkve in cerk­vi­ce, kapele in križe, vzdihe in kri­ke,­ drevesa in ptice, domove in gorice, »temne pivnice, slamnate pre­še in bele zidanice«. Vse to je minljivo in vse bo prešlo, »le dom bo ostal in go­rice ob njem«; dom bo vsem ognji­šče, gorice izvir domačnosti, bližine in topline, »oča in mamika, bratje in sestre, živina, trava in drev­je, vse stva­ri« velik spomin, ki več­nost ljubezni oznanja, jeruzalemska »goričanska Pieta`«/Žalostna Mati...