Običajni nedeljski sprehod po bolšjem trgu ob Ljubljanici. Prisluhnem pogovoru med najbrž dedkom in vnukom, pa se vprašam: Zadnji akordi leta trajajoče antiklerikalne simfonije, zdaj sicer že v decrescendu, ali kaj drugega?

Eden prvih vicev, ki sem jih slišal ob vrnitvi v domovino, je bil, kako hodita oče in sinek prek trga, pa se mali ob pogledu na neko stojnico začudi:

»Oči, pa zakaj imajo tukaj toliko plusov?«

Oči razloži, da so to križi.

»In kaj telovadi ta na križu?«

Takrat sem se spomnil, kako smo onstran ekvatorja opazovali, da so se v Sloveniji takoj po vojni po pratikah norčevali iz svetnikov in svetega, kako je sčasoma iz knjig – pa ne samo iz Karla Maya, ampak celo iz pravljic (ko niti klasik Andersen ni mogel pobegniti budnemu očesu prevzgojiteljev) –, izginjalo vse, kar je količkaj zadišalo po religiji. Komaj nekaj let pozneje si lahko bral, kako so šice po šolah razlagale svojo ideološko modrost. Avtobiografski zapis iz...