S človeškimi otroki je tako, da jih Bog preizkuša in jim pokaže, da so sami zase živina (Prd 3, 18).

S filmarjem je kot s človeškimi otroki. Oglejmo si primer trenutno najbolj obravnavanega slovenskega filmarja Jana Cvitkoviča. Ravnokar je stkal svoj drugi celovečerni film Odgrobadogroba, s katerim se je občudovalcem filma prvič predstavil na festivalu v baskovski Donostii (San Sebastianu). In pobral nagrado za najboljšega mladega režiserja. Enako se mu je zgodilo, ko je šel s prvencem v Benetke. V nemškem Cottbusu je v tem tednu prejel glavno nagrado festivalske žirije za najboljši celovečerni film festivala vzhodnoevropskega filma.

Jan se je v prejšnjih projektih (celovečerna filma V leru ter Kruh in mleko) loteval vsakdanjega življenja, a tudi pri tem ni dosti spremenil svojega sloga. V tokratni sliki vsakdanjika se predstavljajo: pogrebni pisec in govorec Pero (Gregor Bakovič), njegov zvesti prijatelj Šuki (Drago Milinovič), čedna, a razočara...