Letošnji dan reformacije se je vsebinsko ujel z razpravo o novem zakonu o verskih skupnostih. Prepričan sem, da je tak dokument relikt preteklosti, vendar nisem strokovnjak za zakonodajo oziroma državno upravo. Vsekakor razgalja stanje duha na področju odnosa do vere dela sodržavljanov, ki ne morejo skriti svoje vzgojenosti v prejšnjem režimu, ko je bila vera opij ljudstva, protidržavni element, skratka državni sovražnik številka ena. Zaradi taktičnih potreb so po načelu deli in vladaj podpirali predvsem nekatoliške verske skupnosti. Mnogi njihovi pripadniki se tega niso zavedali in so bili zelo dejavni pri napadih na katoliško Cerkev. Praznik reformacije je sad te taktike. Je svojevrstna oblika »socialističnega klerikalizma«. Namesto da bi se na ta dan spomnili resničnega ozadja takratnih vzrokov novega verskega gibanja, to je poglobljene in bolj osebne vere, se ustavljajo na ravni aktualizacije kritik katoliške Cerkve. Niti se ne trudijo, da bi prikrili, da jim je praznik reformac...