Ni jim bilo lahko na novo pognati korenine v tujem svetu, potem ko so se morali iz političnih razlogov odreči prvotnim. Reševala jih je močna vera, trdna narodna zavest in pregovorna slovenska pridnost. Skoraj vsi so si ustvarili lepe domove, dobro živijo, pri tem pa ne pozabljajo na brate in sestre v stiski. Ker gre že za četrti rod pa tudi pomešanost z drugimi narodi in raztresenost po vsej državi, jih vse manj obvlada slovenski jezik. Veliko je zanje naredil zdaj že rajni slovenski duhovnik mons. Janez Grilc. Rojevajo pa se novi duhovni poklici. Na župniji enega izmed njih, zelo prizadevnega Joseja Gregorija, so se v nedeljo, 6. novembra, po treh letih spet zbrali slovenski rojaki iz vse Venezuele. Kakšnih sto jih je prišlo. Najprej so se, kot je ob takšnih srečanjih Slovencev običajno, Bogu in brezjanski Mariji zahvalili za darove v preteklosti in ju prosili nadaljnjega varstva.

Med mašo je zadonela slovenska cerkvena ljudska pesem, po njej pa, pri skupnem kosilu, naro...