Zgodba se začne na treh dobro vidnih policah stenske kuhinjske omare. V različno velikih steklenih kozarcih hranim seme. V najmanjših je drobno seme rukole, lucerne, brokolija, kreše, čebule, triplata, v nekoliko večjih so pestro obarvana semena različnih leč, pa fižola mungo, amaranta in kvinoje. V največjih kozarcih hranim ajdovo kašo, žitna zrna, lan, sezam, bučne pečke, mandlje in sončnice.

V preprostem kalilniku, sestavljenem iz treh pladnjev s perforiranim dnom, ki so zloženi drug vrh drugega, se pred našimi očmi odvijajo silovite spremembe. Kaj se zgodi, ko seme zmočimo in ga pustimo v kalilniku ter ga nato zjutraj in zvečer spiramo pod tekočo vodo?

Seme se prebudi iz globokega spanja, ovojnica postane prepustna za vodo in zrak. Začnejo se množiti encimi, rezervne snovi v semenu se spreminjajo v našemu organizmu bolj dostopne, nakaljeno seme postaja vse bolj podobno zelenjavi.

In zakaj so kalčki boljši od zelenjave, kupljene v zimskih dneh?