»Jezus je vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro« (Mr 9,2).

Slovenci smo od pokristjanjenja naprej pripadali evropski hiši narodov. Leto 2004, ko smo tudi pravno in formalno vstopili v EZ, je le pozna (prepozna?) potrditev naše zgodovinske in kulturne pripadnosti. Od Brižinskih spomenikov naprej, okoli leta 1000, pa do Celovškega, Čedadskega, Stiškega, Starogorskega rokopisa – tedaj se je pisalo leto 1450 – smo dobili prve pisne dokumente slovenstva, ki so prežeti z globoko krščansko vsebino in obenem z univerzalnim, odprtim duhom. Ni naključje, da se geografska mapa, ki hrani te bisere naše preteklosti, razteza od Münchna (Brižinski spomeniki) do Celovca (Celovški rokopis), Ljubljane (Stiški rokopis), Čedada v Furlaniji (Čedadski rokopis) in Vidma (Udine: Starogorski rokopis).

S prvo slovensko tiskano knjigo, Trubarjevim Katekizmom in Abecednikom (1550), spet verske vsebine, ki ju hranijo na Dunaju, se duhovni in kulturni zemljevi...