Hodim med zadnjimi pogrebniki v sprevodu. Sprevod je dolg, a tih. Kot v krču se pomikamo po zaledeneli poti proti odprtemu grobu. Kar prav pride taka pot. Moram gledati pod noge. Nelagodno mi je srečati se z drugimi očmi, polnimi hromečih vprašanj, na katera človeški odgovori nikoli niso popolni.

Slovo od mladega človeka, ki v tem življenju ni našel smisla, me pretrese. Ponovijo se stiske izpred petindvajsetih let, ko je bilo moje mesto čisto spredaj v sprevodu. A tokrat je vse drugače. Zamere Bogu v preteklosti, da je dopustil sestrino smrt, je zamenjalo zaupanje v božje usmiljenje. Duhovnikove besede, »pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi … našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11, 28–30), so posvetile v grozečo temo obsodb in zamer, tako značilnih za minljivi svet.

A tu je še razsežnost neminljivega. Gospod je središče, ljubezen, odeta v belino, kakršno ne more pobeliti noben belivec na svetu. V mi...