Počutim se grozno, obupano in zelo trpim. Stara sem šestnajst let. Sem samska. Večina sošolk ima fanta, zato se počutim še bolj ponižano. Zadnje čase pogosto mislim na samomor in vidim rešitev le še v tem, vendar za to nimam poguma. Tudi moje zdravje je čedalje slabše. Potrebujem psihiatra, ampak ne vem, kako do njega priti. Nobena stvar me ne veseli več; izogibam se družbi, ker me je preveč sram. Vsak dan prosim Jezusa, da bi lahko zdržala ... Tudi jaz bi bila rada srečna, rada bi imela fanta kot druge. Je samomor sploh rešitev?


Tvoja občutja so resnično težka in boleča. A po svoje je dobro tudi nekaj tega, kar te teži. Na primer, da nimaš fanta. Z izredno slabim mnenjem o sebi, z izkušnjami, ki jih opisuješ s sošolkami, da te le izrabljajo, bi zelo verjetno »padla« v zvezo, ki bi te dodatno onesrečila in te še globlje ranila. Človek, ki krvavi, ne bo rinil v neva...