Kar pogosto slišimo koga reči: »Jaz sem že prestar za to. Sem, kar sem, znam, kar znam. Še na misel mi ne pride, da bi se obremenjeval s čim novim.« Pa ta človek sploh ni star, morda nima niti šestdeset let. Za mnoge je upokojitev meja, onstran katere se nič ne dogaja. K sreči pa seveda niso vsi ljudje takšni.

Nekateri šele potem res zaživijo. Ko se otresejo bremena vsakdanjih skrbi: službe, ki je lahko zelo naporna, ne samo zaradi narave dela, ampak tudi zaradi dolgih prevozov in neurejenih človeških odnosov, skrbi za otroke, ki prinašajo vedno nove probleme, in še marsičesa.

Zelo prijetno me je presenetila petinšestdesetletna gospa, ki je v življenju prestala veliko hudega. Pred petnajstimi leti ji je v prometni nezgodi umrl mož, v zadnjih letih pa še sin in hčerka, oba zaradi raka. Ob vsaki smrti se ji je zdelo, da se ne bo nikoli več pobrala. Še zdaj nosi bolečino v sebi. Toda ta bolečina je ne hromi, ampak ji daje n...