Govoriti o tem, kaj je obzirnost, je težko, laže je reči, kaj obzirnost ni. Da se izognem modrovanju, je tukaj ena izmed zgodb, kako nas lahko življenje uči te vrline.

Tam v začetku 80. je bilo. Priprave na vodenje prvega resnejšega planinskega izleta za večjo skupino so mobilizirale vse moje moči. Nič naj ne bi bilo prepuščeno naključju, tudi možnost kakršnihkoli vremenskih razmer ne (čeprav so mi z vremenom »tam gori« večkrat naklonjeni kot ne).

Skupina je bila zelo raznolika, kar dodatno zaposli vodnika pri načrtovanju tempa, da je prav za hitre in počasne. Vse je teklo kot po maslu: ene je bilo treba spodbujati, druge čakati, tretje opozarjati, a v lepem sončnem opoldnevu smo vsi žarečih lic posedli po cvetočih tratah na vrhu Ratitovca. Ko smo se popoldne srečno vrnili na izhodišče, ni bilo veselju ne konca ne kraja. Še preštevanje žuljev in mazanje ožganih nosov je sodilo k prijetnemu obredu ob prelaganju utrujenih nog v lažja obuvala...