Nedavni praznik, dan upora proti okupatorju, je znova dodobra razburkal vode slovenske sedanjosti in (ideološkega) razumevanja preteklosti. Skozi različna sita in cedila se je presejalo in cedilo besede teh in onih govornikov ter sodilo o tem, kdo na zgodovinska dejstva gleda prav(overno) in kdo ne. Znova so, kot v dobrih starih časih, ko je bilo vsem vse jasno, v visokih tonih zvenele besede o narodnih izdajalcih – vse to predvsem kot odgovor na poskuse sedanjega državnega vrha, da bi na preteklost vendarle pogledali drugače, kot so na veke vekov želeli varuhi pridobitev revolucije.

V mislih imamo govor predsednika državnega zbora dr. Franceta Cukjatija, ki je pri osrednji proslavi ob dnevu upora na Nanosu med drugih dejal, moramo pri obravnavi uporov »ločiti zrnje od plev«, kajti šele potem bodo upori slovenskega naroda »zablesteli v svojem prvinsko nesebičnem domoljubju«. Ni namreč »večje in bolj boleče krivice, kot je ta, če nekomu, ki je v svoji najbolj sveti ljubezni...