Komaj smo si malo odpočili od »viharja«, ki ga je povzročila DaVincijeva, ali bolje rečeno, Brownova Šifra, že so v našo barčico pljusnili valovi Judovega evangelija, spenjeni od medijskega pompa. A glej no: naša ladja – stara kot je, zmučena od preizkušenj (kdaj pa kdaj vdre celo malo vode skozi špranje ali luknjo, ki jo je povzročila kaka potuhnjena čer), torej potrebna popravila ali vsaj svežega nanosa barve – še kar pluje. Se najde kdo, ki ga medijsko zanimanje za Kristusa veseli in vidi v tem celo neke vrste oznanjevanje in misijonarjenje – a naj povem iz lastne izkušnje: vesel sem, če se ljudje zanimajo zame, za moj poklic in ustvarjanje, prav nič pa jih ne briga, kaj jem, s katerim praškom perem in kakšnih barv so moje spodnjice. Čeprav se pa po drugi strani zavedam, da »Gospodova pota niso naša pota« in da je mogoče, da Jezus koga poišče in najde tudi prek rumenega tiska.

A vendarle: vsebina apokrifnih evangelijev je bolj ali manj znana. Da se v njih Jezus smeji (!)...