Razmišljam o življenju in se mi zdi nesmisel. In vera v posmrtno življenje slepilo, da ne razmišljaš o sedanjosti, ampak se prestavljaš nekam v daljno, nedoločeno prihodnost, da pobegneš od problemov.


Vprašanje, ki ni vprašanje, le neka misel, spoznanje, ki kliče po preverjanju, po potrditvi. Težko je biti človek, tako krhek in neznaten in hkrati zmožen tolikih velikih dosežkov. Kot je Simon Gregorčič zaklical v pesmi Bogu: Le človeka ustvariti nikar.

Kako globok je lahko nesmisel življenja! Vsak človek gre v dobi odraščanja povsem na začetek. Kot se telesno rodi človek neskončno nebogljen in odvisen, se znajde tudi duševno in duhovno na točki, ko boleče dojame neskončno majhnost svojega obstoja in veliko praznino okoli sebe. V tem spoznanju nekateri klonejo in se prepustijo toku, ne da bi razmišljali, kam jih vodi. Ker je teže verjeti, zaupati, graditi, izberejo brezbrižnost, ciničnost, zaničev...