Milano, siva finančna metropola severne Italije, je v dneh med 28. decembrom in 1. januarjem po sedmih letih zopet utripal z duhovnim srcem 50.000 mladih z vseh koncev sveta. Reka tujcev za lombardijsko prestolnico sicer ni bila nič novega, saj se vanjo steka največ priseljencev. Novo je bilo upanje, ki so ga ti mladi tujci prinašali in v zameno pričakovali zaupanje. Kot pravi brat Emile, eden izmed bratov iz Taizéja, se je od zadnjega srečanja v Milanu leta 1998 veliko spremenilo: svet je drugačen, zgodil se je 11. september, v Cerkvi je manj mladih, ni toliko čuta za skupnost … Priprava srečanja je bila zato letos večji izziv in mnogi pravijo, da zato še toliko potrebnejši. »Taizéjska srečanja so vedno na neki način v nasprotju s tistim, kar ljudje kar naprej poslušajo: treba se je zaščititi, najprej misliti nase … Tu pa jih prosimo, naj odprejo svoja vrata, sprejmejo goste, mislijo nanje. V začetku je med gostitelji nekaj strahu, potem pa so srečni, da j...