Že nekajkrat so me vprašali, kateri od invalidov, ki sem jih obiskal, da bi jih opisal v Ognjišču, se mi je najbolj vtisnil v spomin. Težko na to odgovorim, a izredno mi je ostal v spominu mož, ki skrbi za svojo nepokretno ženo. Kmalu po poroki sta doživela prometno nesrečo in od takrat se žena ni več zbudila iz nezavesti. Nekaj časa je ležala v bolnišnici, potem pa jo je mož vzel domov in jo neguje, čeprav se zdi, da se ne odziva na okolico. Da ji lahko streže, mora biti stalno doma. Tudi ponoči mora vsaki dve uri vstajati, da jo premakne. Kdor bi površno opazoval tega moža, bi lahko rekel, da je zelo nesvoboden, saj ne more nikamor, ker mora biti bolni ženi stalno na razpolago. On sam pa zatrjuje, da mu vse to ni niti malo težko, ker ima ženo rad in sta si pred Bogom obljubila zvestobo »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju« ter da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.

Mož pravi, da mu ni težko streči življenjski sopotnici, ker jo ima rad. Njegov o...