Že od postnega časa v razmišljanjih večkrat poudarjam darujočo se, žrtvujočo se plat ljubezni. Če je ljubezen prava, bo morala prej ali slej v trpljenje. To je v naravi ljubezni same in tako se je zgodilo Kristusu. Njegova ljubezen do ljudi, ki je bila neizmerna, je morala na križ. Presenetljivo sem dobil kar nekaj odmevov, ki so pritrjevali tej trditvi. »Kolikokrat je res v življenju tako!« je marsikdo poudarjal. Brez dvoma ljubezen pozna darujočo se plat, a mora poznati tudi drugo, to je veselo, odrešenjsko razsežnost. In to poudarja binkošni praznik.

Sveti Irenej pravi, da ima Bog Oče dve roki, po katerih razodeva svojo ljubezen. Odnos med Očetom in Sinom predstavlja tragičen vidik ljubezni. Predstavlja darujoči se vidik in trpljenje, brez katerega ni žrtve. Medtem ko je Sveti Duh polnost darujoče se ljubezni med Očetom in Sinom, je kakor veselje nad to žrtvijo. Da bi bila ljubezen prava, mora imeti darujočo se razsežnost, velikonočno ali trpljenjsko, toda istočasno mor...