Naš »nono« – stari oče je bil v nemškem taborišču pod Orlovim gnezdom, kjer se je Hitler velikokrat zadrževal. Tam so taboriščniki gradili podzemna zaklonišča za nacistične veljake. Med taboriščniki je bil tudi neki Tržačan, ki je trdil, da ni Boga, a ga je vseeno prostaško preklinjal. Zaradi bližine Orlovega gnezda so zavezniki proti koncu vojne taborišče večkrat bombardirali. Nono je pripovedoval, da je ob prvem bombardiranju »ateistični« Tržačan pokleknil in začel glasno moliti. Podobno prigodo iz vojaškega življenja mi je pred dnevi pripovedoval starejši možak. Ob bombardiranju je videl svojega stotnika, ki je sicer preklinjal kot Madžar, kako se je kleče križal v zavetju. »Prepozno, gospod stotnik,« mu je dejal. »Ali ste kdaj prej pomislili na Boga?« je vojak pogumno poučil prestrašenega oficirja.

Najbrž bi našli še veliko podobnih prigod, ki potrjujejo dejstvo, da se človek v stiski ali nesreči zateče k Bogu. »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda,« je to dejstvo...