»In ni mogel tam – v rodnem Nazaretu – storiti nobenega mogočnega dela … In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,5–6).

Nazarečani so se spotikali nad njim. Bolj kot modrost, ki je kot silen tok žive vode vrela iz njega, ko je govoril v domači sinagogi, je žejne Jezusove domačine prevzel predsodek: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozeja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« (Mr 6,3). Meje vaškega okolja, meje nevoščljivosti in predsodkov, meje človeškega, meje nevere. Dogodek v domači nazareški shodnici že napoveduje mejo smrti, mejo križa. Noben človeški uspeh, pa naj bo še tako odmeven in razvpit, ne zdrži pred mejo končnosti, pred mejo zgodovinske pozabe. Samo tisti dogodek, ki se sprijazni z logiko umiranja in križa, se lahko zapiše v knjigo preživetja, v ozare jutrišnjega in vstajenjskega.

Ves mesec, od prve polovice junija do 9. julija, je Nemčijo ogrevalo ne le močno...