Že eno leto, od oktobra 2004, sem mu nenehno izročala v varstvo svojo hčerko. Je sicer dobra študentka, vendar se lansko jesen ni vpisala v višji letnik, torej je za eno leto preknila študij. Bil je razmeroma zapleten položaj, ne samo zaradi študija – vmes je še zbolela, finančno stanje ni bilo ugodno, razmere doma so bile nezdrave. Velikokrat sem se zatekla po pomoč k Alojziju Grozdetu in ga v duhu kar določila za njenega zavetnika. Vedno sem ob prošnji čutila njegovo navzočnost. Ko sem hčerko izročala njemu in naši nebeški Materi, sem nekako vedela, da se bo vse srečno izteklo. Vedno sem z zaupanjem vse prepustila božji volji. Kakor majhni čudeži so se dogajale stvari, ki niso bile samoumevne. Upam, da tudi takšna pričevanje, kot je moje, kjer ni pravzaprav »fizičnih« dokazov, pripomorejo k hitrejši odločitvi za beatifikacijo. Sicer pa Bog ve, kdaj bo najugodnejši trenutek za nas, da bomo znali ceniti njegovo svetniško osebnost in se mu še bolj priporočali.

Hvaležna mama...