»Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mr 7,15).

»A so roke umite?« je obvezno vprašanje, ko moje male buče (štiri so zaenkrat, a jih bo kmalu pet) sedajo k mizi. In potem jih gledam, kako si prav po farizejsko, kot preizkušeni kirurgi, milijo roke in jih v nedogled spirajo, dokler ne rečem: »No, pridite že, saj bo vse mrzlo!«. Včasih. Ker kdaj drugič pa, kot pravi apostol, v vodni curek na hitro namočijo konice prstov, in so že nazaj. Da o tem, da včasih le odprejo in zaprejo pipo, toliko da ustvarijo zvočno kuliso umivanja, sploh ne izgubljam besed. Pa si mislim: »V redu, no. Tisto malo umazanije jim že ne more kdo ve kako škoditi. Vsaj ne toliko kot juha iz vrečke ali tale piščanec, vzrejen na farmi, ki sta danes za kosilo.«

In potem jih opazujem, kako veselega srca zajemajo in nosijo v usta (naj poudarim, da imajo pri tem v meni svetal zgled), gledam nedolžnost, ki sije...