V vsakdanjem življenju se mi preprosto dogaja, da iščem izgovore za obveznosti, ki jih imam. Samemu sebi se čudim, kakšen umetnik postajam v iskanju izgovorov, da ne odgovorim na poslanstvo, v katerega me kliče Bog.

Lahko me doleti meni zelo vsakdanja stvar, kot je obisk nekega zapora, in že najdem izgovor: »Danes pa res ni potrebno, da grem tja.« Še večkrat opravim z izgovorom: »Saj lahko naslednji teden.« Naredim si svoj načrt življenja, kot ustreza meni. Vidim se, da prevečkrat zaupam v svojo lastno moč in uspeh. Najdem celo vrsto izgovorov, preden se lotim kakšne odgovornosti, naloge ali poslanstva. Izgovore zavijam v celofan in se delam, da je vrsta opravil še potrebnejših in nujnejših. Zgodi se celo, da se izgovorim na Boga in rečem: »Saj ti želiš tako, kajne?« Da, pravo umetnost ustvarjamo ljudje z našim izmikanjem božjemu načrtu. Še najlaže je danes reči: »Jaz nimam tega daru« ali pa »Naj to raje opravi kdo drug.« Kot da bi želeli neko varnost in mir pred Bogom, ne...