Pobožnost rožnega venca ima korenine v izkušnji kristjanov iz prvih stoletij, ko so puščavski očetje ponavljali molitve v litanijski obliki. Po 6. stoletju so nekateri verniki začeli ponavljaje moliti prvi del sedanje zdravamarije (drugi del je bil dodan šele v 16. stoletju). Proti 12. stoletju je bil določen Psalterij zdravamarije, ki so ga ponavljal skupaj 150-krat (po številu Davidovih psalmov).

V prvi polovici 15. stoletja je dominikanec Alano de la Roche opredelil niz rožnega venca s premišljevanjem o vseh treh skrivnostih – vesele, žalostne in častitljive. Takšno zgradbo molitve je dokončno potrdil papež Pij V. z bulo Consueverunt romani Pontifices. Prav molitvi rožnega venca je ta papež pripisal zmago krščanske čete v Lepantu proti islamski vojski 7. oktobra 1571 in na ta dan postavil tudi praznik rožnovenske Matere Božje. Leta 2002 je s pismom Rožni venec Device Marije papež Janez Pavel II. poudaril kristološki značaj rožnega venca in dodal svetli del rožnega...