Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 2003, sem se na Trgu sv. Petra v Rimu udeležil beatifikacije matere Terezije. Slovesnost je z velikim naporom vodil papež Janez Pavel II., zdaj že božji služabnik. Ob vrnitvi v Ljubljano malo čez polnoč sem na dvorišču teološke fakultete prišel po avto in pogledal proti stanovanju prof. Strleta. Še pomisliti nisem mogel, da ne bi bil v svoji puščavniški celici. V duhu sem mu izročil pozdrave iz Rima. Zjutraj sem se vrnil na fakulteto. Po prvi uri predavanj smo zvedeli pretresljivo novico, da je prof. Strle tisto jutro umrl v bolnišnici. Vstali smo in zmolili zanj očenaš.

Vsi, ki smo količkaj poznali prof. Strleta, smo občudovali njegovo dosledno življenje po evangeliju. Kot zvest Kristusov učenec si je prizadeval hoditi po ozki in strmi poti, ki vodi v življenje. Z askezo in odpovedovanjem samemu sebi ter z nesebičnim delom za božje kraljestvo je stopal skoz ozka vrata. Vedno je iskal »le eno potrebno«. Kljub krhkemu zdravju je izgoreval...