Najbrž se večina ljudi ob današnjem evangeliju, ki govori o ubogi vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico samo »dva novčiča« (Mr 12,42), spomni znane pesmi, ki govori o tem dogodku. Mene pa odlomek spomni na začetek študija v Rimu, ko sem moral – prav v času, ko beremo evangelij o ubogi vdovi – oddati svojo prvo pisno analizo filma. Opazoval sem svoje sošolce in sošolke, ki so oddajali obsežne referate, čeprav je profesor poudarjal, naj bo naloga kratka, medtem ko sem jaz oddal le nekaj natipkanih strani. Videl sem, kako so drugi oddali obsežne in najbrž kakovostne naloge, jaz pa tako skromno! A takrat sem z vsem trudom zmogel toliko. Moja »skromna novčiča« mi nista dala miru, zato sem svojo nemoč izlil pred Gospoda: »Gospod, darujem ti skromnost, ki jo premorem. Pred tabo ni več nebogljena. Na zunaj moja naloga morda ni pomembna ali velika, a pred teboj, Gospod, ki poznaš moj trud, je velika in ti jo sprejemaš, kakor tolikokrat sprejemaš mojo nemoč.«

Kolikokrat n...