Znanka, ki je v tem letu rodila tretjega otroka, je pripovedovala, kako je v velikem nakupovalnem središču v Ljubljani kupovala nekaj stvari, ki jih je malček potreboval. Večino stvari zanj je dobila od znank in prijateljic in tudi ona jih bo dala naprej, ko jih ne bo več potrebovala. Ne, da ne bi imela denarja zanje, ampak preprosto se ji ne zdi potrebno, da bi otrok za zelo kratek čas moral imeti vse novo.



To je njen tretji otrok, prva dva sta stara petnajst in enajst let. Torej že ima izkušnje z nakupovanjem otroških potrebščin. Zdaj, po enajstih letih, je doživljala to trgovino za otroke drugače. Postala je veliko večja, v njej je neprimerno več otroških artiklov. Za nekatere sploh ne ve, čemu služijo. Za mnoge je prepričana, da jih bolj potrebujejo starši, da se z njimi postavijo pred drugimi, kot pa otroci sami. Med veliko množico vsega je prav težko izbirati. Nazadnje v pripovedi ugotavlja: »Vsega je veliko preveč, samo...